Tehnični opis: Bron, signirano in datirano desno spodaj.
Kipar France Gorše je bil eden najpomembnejših slovenskih kiparjev 20. stoletja, znan po svojem edinstvenem pristopu k modeliranju. Njegova bronasta plastika Brez naslova je pomembno delo iz poznejšega obdobja umetnikovega ustvarjanja, ko se je po vrnitvi iz ZDA ustalil v Svečah na Koroškem. Skulptura odstopa od kiparjevega zgodnjega realizma in se približuje ekspresionistični abstrakciji. Telesa so zlita v enotno amorfno maso, kar poudarja kolektivno usodo ali nerazdružljivo trpljenje skupine ljudi. Trpeči obrazi, obrnjeni kvišku, in odprta usta simbolizirajo bivanjsko stisko, upor ali nemi krik. Ta motivika je pogosta v povojnem modernizmu, kjer umetniki skozi deformacijo telesa izražajo notranjo bolečino.
Tehnični opis: Olje na karton, signirano spodaj desno.
Poleg morskih motivov je Sirk slikal naravo in kopenske pokrajine, vendar so ti motivi v njegovem opusu redkejši. Po preselitvi v Slovenijo je začel slikati štajersko pokrajino, kjer je upodabljal gričevja in planote, med izgnanstvom pa motive Zaječarja in okolice v Srbiji. Čeprav gore niso bile njegov osrednji motiv, je v svoje delo vključeval naravne elemente celinskega okolja, ki so se razlikovali od njegovih običajnih obalnih pejsažev. Zimski prizori v njegovem opusu niso prevladujoči, saj je bil znan predvsem kot mojster sončne svetlobe, bleščečih barv in toplega mediteranskega ozračja. Tudi pri slikanju kopenske narave je ohranil svoj postimpresionistični slog.
Tehnični opis: Pastel, signirano in datirano desno spodaj.
Motiv kozolca je bil v opusu Božidarja Jakca pogost in velja za enega njegovih najbolj prepoznavnih krajinskih motivov. Zanj je bil simbol slovenske identitete ter trdoživosti; predstavljal je popoln stik med človeškim delom in naravnim okoljem. Kozolce je upodabljal skozi vse ustvarjalno obdobje, predvsem v grafiki in pastelu, v katerega je lahko ujel mehke, lirične tone svetlobe, ki so se nostalgično igrali na lesenih letvah. Kot kronist svojega časa je želel ohraniti podobo tradicionalne slovenske krajine, ki se je z modernizacijo začela spreminjati. V času nastanka pastela so Dobrunje na vzhodnem robu Ljubljane (Sostro) še močno ohranjale svoj podeželski značaj s številnimi kmetijami in kozolci. Takrat je že živel in delal v Ljubljani, zato je pogosto obiskoval in slikal bližnjo okolico.