Vse umetnine (55)

Avtor: Šantel Saša
Leto nastanka: Neznano

Tehnični opis: Olje na leseni plošči, signirano levo spodaj. Saša Šantel je bil izjemno vsestranski slovenski umetnik, predan tako glasbi kot slikarstvu. Bil je violinist, kot skladatelj pa je napisal okoli sto glasbenih del. Njegova monumentalna slika Slovenski skladatelji iz leta 1936 krasi dvorano Slavka Osterca v Slovenski filharmoniji. Na njej je upodobil 37 skladateljev iz različnih obdobij, med vrati tudi samega sebe, a kot slikarja. Njegov slog v slikarstvu združuje elemente secesije, realizma in impresionizma. Za njegova dela so značilni mehkoba, premišljeni barvni kontrasti in igra svetlobe, tudi v tihožitjih, ki so eden njegovih priljubljenih žanrov. Osrednji motiv slike Tihožitje sta šopka cvetja v dveh različnih vazah na mizi s prtom, barvno usklajenim z ozadjem.

Avtor: Šubic Mirko
Leto nastanka: 1932

Tehnični opis: Olje na platno, signirano in datirano levo spodaj. Mirko Šubic je bil slikar in utemeljitelj slovenskega sodobnega restavratorstva. Njegov slikarski opus obsega portrete, krajine, tihožitja in sakralna dela. Slog odlikujejo trdna risba, jasna kompozicija in barvna umirjenost. Slika Slovenka in Hrvat odraža duh časa Kraljevine Jugoslavije in umetnikovo nagnjenost k dokumentiranju ljudske dediščine. Predstavlja portretno zastavljeno kompozicijo z žensko in moško figuro v tradicionalnih oblačilih. Detajli so naslikani zelo natančno, kar kaže na slikarjevo zanimanje za etnografske motive. Prevladujejo zemeljski toni, ki jih dopolnjujejo živahne barve vezenin na oblačilih. Upodobitve v narodnih nošah so bile v tridesetih letih 20. stoletja priljubljena tema, s katero so umetniki poudarjali kulturno identiteto in povezanost narodov znotraj takratne skupne države.

Leto nastanka: 1966

Tehnični opis: Olje na platno. Gre za eno zadnjih umetniških del Slavka Pengova, saj je med ustvarjanjem te večje umetnine leta 1966 umrl. Zadnje platno je po njegovi skici dokončal njegov sin slikar Lado Pengov. 10 platen različnih velikosti. Umetnino bo potrebno očistiti in na določenih mestih restavrirati. Dve platni sta bili obešeni nad vrati in oknom in sta delno načrtovano izrezani. Cikel desetih oljnih slik različnih dimenzij na platnu Zgodovina kulture Slovencev je Slavko Pengov, ki je sicer slovel po freskah, ustvarjal tik pred smrtjo. Tematsko se je alegorično osredotočal na ključne stebre slovenske identitete. Na platnih so med drugim upodobljeni srednjeveški začetki in krščanstvo, reformacija in rojstvo književnosti, razsvetljenstvo, romantika in Prešeren ter umetnost in arhitektura. Zadnja platna (vključno s tistim, ki ga je dokončal njegov sin Lado Pengov, prav tako slikar) prikazujejo prodor v moderni čas, razvoj univerze, gledališča in glasbe. Cel cikel predstavlja eno najbolj ambicioznih in monumentalnih upodobitev slovenske kulturne zgodovine v tehniki oljnega slikarstva.

Avtor: Sirk Albert
Leto nastanka: Neznano

Tehnični opis: Olje na karton, signirano spodaj desno. Poleg morskih motivov je Sirk slikal naravo in kopenske pokrajine, vendar so ti motivi v njegovem opusu redkejši. Po preselitvi v Slovenijo je začel slikati štajersko pokrajino, kjer je upodabljal gričevja in planote, med izgnanstvom pa motive Zaječarja in okolice v Srbiji. Čeprav gore niso bile njegov osrednji motiv, je v svoje delo vključeval naravne elemente celinskega okolja, ki so se razlikovali od njegovih običajnih obalnih pejsažev. Zimski prizori v njegovem opusu niso prevladujoči, saj je bil znan predvsem kot mojster sončne svetlobe, bleščečih barv in toplega mediteranskega ozračja. Tudi pri slikanju kopenske narave je ohranil svoj postimpresionistični slog.

Avtor: Sirk Albert
Leto nastanka: 1931

Tehnični opis: Olje na karton, signirano in datirano levo spodaj. V Sirkovem opusu ima glavno vlogo morska motivika, od čistih marin do žanrskih prizorov. Med potovanji po Balkanu, vse do Makedonije, kjer je motive iskal med svojimi letnimi potovanji s prijatelji, je ustvarjal mestne vedute z vsemi njihovimi značilnostmi. V tridesetih letih je prešel na bolj temperamentno slikanje s širokimi potezami in močnimi barvnimi kontrasti. Njegov slog niha med realizmom in impresionizmom. Za njegove oljne slike so značilne široke, temperamentne poteze čopiča, pogosto pa je barvo nanašal kar s prsti, da je dosegel večjo dinamiko in teksturo. Svetloba na njegovih makedonskih slikah je običajno močna in bleščeča, podobno kot v njegovih dalmatinskih akvarelih.

Leto nastanka: Neznano

Tehnični opis: Olje na platno, signirano desno spodaj, poslikan hrbet. Slikar Nande Vidmar je v svojem opusu prešel skozi različna slogovna obdobja, vse od zgodnjega ekspresionizma do pozne abstrakcije. Njegova tehnika slikanja z oljnimi barvami se je spreminjala od gostih pastoznih nanosov v ekspresionistični fazi do bolj gladkih in premišljenih površin v obdobju nove stvarnosti. Zimska pokrajina z reko in gozdom je bila v njegovem opusu pogosta, zlasti v delih, ki so nastajala po njegovem partizanskem obdobju in v zrelih letih. Številna njegova dela so ostala brez naslova, saj se je bolj osredotočal na barvno in kompozicijsko raziskovanje kot na poimenovanje motivov. Slika Brez naslova se po značilnostih in motiviki sklada z umetnikovim poznim, bolj intimističnim slogom krajinarstva, kjer prevladujejo melanholična razpoloženja in poudarjena barvna atmosfera.

Avtor: Pilon Veno
Leto nastanka: 1920

Tehnični opis: Tuš na papir, signirano in datirano levo spodaj. Veno Pilon je bil reden gost kavarn, kjer je skiciral dogajanje v različnih tehnikah. Poleg te risbe obstajata istoimenska slika v olju na platnu iz leta 1926 in risba s kemičnim svinčnikom iz leta 1963. Njegova tehnika s tušem je na tej risbi vse prej kot subtilna perorisba; namesto tankih linij je uporabil široke poteze s tušem na slikarski način, ki poudarja sočnost, težo in ekspresivno moč. Pri tem je mojstrsko izkoristil praznino papirja. Ekspresivne poteze so neposredne in hitre, skoraj kot kroki, a hkrati premišljene. Močne črne lise tuša postavijo figuro v prostor brez potrebe po detajlnem senčenju, kar ustvari dramatičen vizualni učinek ne glede na to, da je glavna figura obrnjena proč od gledalca.

Avtor: Kralj Tone
Leto nastanka: 1930

Tehnični opis: Grafika, signirano in datirano desno spodaj. Litografija Rojstvo, znana tudi pod naslovom Sveta družina, je eno ključnih grafičnih del Toneta Kralja iz njegovega bogato ustvarjalnega obdobja nove stvarnosti in ekspresionizma. Zasnovana je bila kot dostopnejši medij, s katerim je umetnik svoja sporočila približal širšemu krogu ljudi. Sveta družina je upodobljena v notranjščini sobe, saj je biblijske prizore pogosto prenašal v domače, kmečko okolje. Na tleh sobe, na belem platnu (namesto v jaslih), leži novorojeni Kristus. Ob njem kleči Marija, za njo pa stoji Jožef, opirajoč se na palico. Oba imata svetniški sij, kar poudarja sakralno naravo sicer realistično zastavljenega prizora. Podobo odlikujejo čiste močne linije in črno-beli kontrasti, značilni za njegove takratne grafike. Postave so monumentalne in rahlo stilizirane, kar kaže na vplive kiparstva, ki ga je študiral v Pragi.

Avtor: Kralj Tone
Leto nastanka: Neznano

Tehnični opis: Olje na platno, signirano desno spodaj. Tone Kralj je bil kot ključna osebnost slovenskega ekspresionizma eden izmed najbolj prepoznavnih slovenskih likovnih ustvarjalcev, izjemen tudi v evropskem umetnostnem prostoru. Zanj je značilna etična drža z močno izraženim socialnim čutom. Religiozna tematika ga je spremljala celo življenje. Slika Brez naslova, na kateri je upodobljena Marija z otrokom, predstavlja enega njegovih najpogostejših motivov, saj je skozenj izražal tako svetost kot socialno noto materinstva in kmečkega življenja. Na tej podobi je združil religiozno ikonografijo s svojim značilnim ekspresionističnim slogom in prvinami nove stvarnosti. Pri njegovih monumentalnih cerkvenih freskah je svetniški sij pogost; na manjših podobah pa je motiv avreole kot simbolne, nadnaravne svetlobe, iz katere izstopa milina Marijinega obraza, redkejši.

Avtor: Jakopič Rihard
Leto nastanka: Neznano

Tehnični opis: Črna kreda na papir, signirano spodaj na sredini. Slikar Rihard Jakopič je risbo pogosto uporabljal kot pripravljalno študijo za svoje kasnejše barvite oljne slike, saj mu je omogočala hitro beleženje gibov in značaja upodobljenca. Leta 1926 je prejel monumentalno javno naročilo – poslikavo oboka v stanovanjskem kompleksu Meksika na Njegoševi cesti v Ljubljani. Študija z naslovom Delavec (znana tudi kot Delavec s palico v rokah) je bila verjetno ena od številnih pripravljalnih risb za segment, imenovan Gradnja. Risba z ogljem na rjavem papirju je deloma osenčena, kar poudarja plastičnost telesa. Moška figura v energični pozi v rokah drži palico, kar nakazuje na fizično pripravljenost ali delovni proces. Pri alegorični podobi delovnega procesa figure v ekspresivnih pozah simbolizirajo fizični napor in ustvarjalno moč. Projekt je zanj pomenil vrnitev k študiju človeške figure.

Avtor: Jakopič Rihard
Leto nastanka: Neznano

Tehnični opis: Olje na platno, signirano spodaj levo. Po letu 1918 je slikar Rihard Jakopič svojo lirično impresionistično tehniko nadgradil z izrazitejšimi barvami in ekspresivno potezo. V teh delih je pogosto uporabljal tri glavne tone: modro, rumeno-oranžno in zeleno, pri čemer močne barve in zabrisane ploskve mejijo na abstrakcijo. Slika Brez naslova spominja na njegove študije reke Save pri Tacnu ali motive z ljubljanskega Barja. V njegovem poznem obdobju je postala barva pomembnejša od motiva. Nanašal jo je v debelih slojih; poteze čopiča so vidne, sunkovite in polne energije, kar podobi doda reliefno teksturo. Ni več uporabljal le naravnih tonov, ampak močnejše, nasičene kontraste, oblike pa so izgubile jasne robove in postale barvne ploskve. Namesto natančnega posnemanja narave je slikal svoje notranje doživljanje in svetlobo, ki prihaja iz same barve. Gledalec motiv bolj sluti kot vidi.

Avtor: Jakopič Rihard
Leto nastanka: Neznano

Tehnični opis: Olje na platno, signirano spodaj levo. Za pozno fazo slikarja Riharda Jakopiča, ki se je začela po prvi svetovni vojni in trajala do njegove smrti, sta značilna intimizem in barvni ekspresionizem, saj je barva postala glavno sredstvo za izražanje umetnikovega notranjega duhovnega stanja in čustev, ne več le za posnemanje svetlobe v naravi. Ni slikal predmetov, ampak vizijo. Na sliki Teloh so detajli cvetnih listov teloha le nakazani s hitrim energičnim nanosom, saj je poudarek na barvnem ritmu celote. Barve so postale izjemno goste, pastozne in materialne. Nanašal jih je v debelih slojih, včasih neposredno iz tube ali s širokimi čopiči in lopatkami. Zaradi valujoče nemirnih potez, ki ustvarjajo občutek vrenja, in zaradi večkratnega prekrivanja in praskanja barvnih plasti se zdi, da svetloba ne prihaja od zunaj, temveč da barve same žarijo iz globine platna.