Vse umetnine (55)

Avtor: Tisnikar Jože
Leto nastanka: 1970

Tehnični opis: Jajčna tempera na platno, signirano in datirano desno spodaj. Slika Mati z otrokom je značilno delo slikarja Jožeta Tisnikarja iz časa, ki predstavlja prehod v njegovo samostojno, mednarodno prepoznavno pot. To ni klasična sakralna ikona matere z otrokom, temveč podoba matere, ki objema hčerko, zamaknjena vase, globoko melanholična in osamljena. Podobo zaznamuje značilna temačna, eksistencialistična atmosfera. Figuri izstopata iz temnega ozadja, pogled nanju spominja na mistično svetlobo starih mojstrov. Prevladujejo zemeljski toni, rjava, siva in bleda kožna barva, odsotnost zelene barve pa poudarja asketskost in tesnobnost prostora. Vzorci na obleki razbijajo monotonijo ter dodajajo ritmičnost sicer statičnemu in težkemu vzdušju. Slika prikazuje surovo, eksistenčno tesnobo bivanja. Čeprav deklico kot nemo pričo težkega vsakdana materin objem varuje, kaže nemoč pred njuno neizogibno usodo.

Avtor: Tisnikar Jože
Leto nastanka: 1984

Tehnični opis: Jajčna tempera na platno, signirano desno spodaj. Slikar Jože Tisnikar je z gostimi, temnimi plastmi jajčne tempere na sliki Netopirji ustvaril težko, zadušljivo ozračje, v katerem se prostor zdi brezmejen in klavstrofobičen. Luna ne prinaša romantične svetlobe, temveč mrko seva na celotno prizorišče, s čimer simbolizira cikličnost narave in neizogibnost usode, bdeče nad minljivim svetom. Apokaliptična pokrajina na sliki je razgaljena, sterilna, brez življenja. Absolutna samota zemlje je prikazana kot kraj, kjer ni več prostora za človeški vrvež, temveč le še za goli obstoj. Podobno kot krokarji v slikarjevem zgodnejšem obdobju so netopirji bitja prehoda med življenjem in smrtjo, svetlobo in temo. Njihove groteskne, a hkrati ranljive silhuete, ki se gibljejo skozi prostor, poosebljajo človekove podzavestne strahove, nemir in tesnobo pred neznanim.

Avtor: Tisnikar Jože
Leto nastanka: 1965

Tehnični opis: Olje na lesonit, signirana in datirana spodaj desno. Kot samouk in obdukcijski pomočnik je slikar Jože Tisnikar videl veliko smrti, objokovanja, žalosti. V slikah smrti je ob truplih združil svojo izkušnjo z upodabljanjem končnosti, ki čaka vse ljudi. Motiv minljivosti in trpljenja ni bil le njegova trenutna umetniška faza, temveč trajno eksistencialno spoznanje, ki ga je spremljalo celo življenje. Izviralo je iz težkega otroštva, prvega srečanja z mrtvimi med služenjem vojaškega roka v bolniškem oddelku ter iz njegovega vsakodnevnega dela, ko je bil zaposlen kot obdukcijski pomočnik v prosekturi. Slika Zadnje slovo spada v njegovo zgodnje zrelo ustvarjalno obdobje. Spopačenimi, grotesknimi obrazi navzočih je brisal mejo med živimi in mrtvimi. Žalujoči ob mrliču niso prikazani le kot opazovalci, temveč kot bitja, ki jih bližina smrti že prežema, razjeda in transformira.

Avtor: Tisnikar Jože
Leto nastanka: 1989

Tehnični opis: Jajčna tempera na platno, signirano in datirano desno spodaj. Krokar za slikarja Jožeta Tisnikarja ni bil le prispodoba smrti, temveč tesen življenjski sopotnik, ki ga je spremljal pri ustvarjanju. Ptice na njegovih slikah pogosto delujejo bolj človeško kot ljudje sami. Velike hipnotične oči so osrednje nosilke čustvenega naboja in odražajo grozo, začudenje ter nemo občutenje grozečega sveta. Predimenzionirani, ostri kljuni delujejo hkrati obrambno in grozeče, kar stopnjuje dramatičnost. Na sliki Trije krokarji iz obdobja njegovega poznega ekspresionizma so tri antropomorfne ptice, ki simbolizirajo večni trikotnik med ljubeznijo, osamljenostjo in smrtjo. Dve sta upodobljeni v tesnem objemu, kar nakazuje bližino, tolažbo, ljubezen ali skupno usodo pred neizbežnim. Tretji krokar ju opazuje z razdalje kot zunanji pričevalec, osamljeni stražar ali simbol samega slikarja, ki je celo življenje opazoval minljivost bivanja.

Avtor: Tisnikar Jože
Leto nastanka: 1986

Tehnični opis: Jajčna tempera na platno, signirano in datirano desno spodaj. Skozi podobe ptic je slikar Jože Tisnikar portretiral lastne strahove, osamljenost, sočutje in minljivost. Zanj so lahko pokrajina in ptice zrcalo človeške duše, ki se zaveda svoje majhnosti pod večnim kozmičnim svodom. Podoba smrti zanj ni tabu, ampak neizprosno dejstvo narave. Slika Mrtvi vran nosi globoko eksistencialno sporočilo. Mrtva vrana z zaprtimi očmi in togimi kremplji predstavlja konec življenjskega cikla. Živa ptica s povešenimi očmi nad mrličem vnaša v motiv čustveno dimenzijo, kar pomeni, da bolečina ob izgubi in proces žalovanja nista domena le človeka, ampak univerzalna vez med živimi bitji. Gora, ki vznikne iz praznine v ozadju, simbolizira večnost, onstranstvo ali mejo med življenjem in smrtjo. Praznina poudarja osamljenost bivanja, gora pa stabilnost tistega, kar ostane. Slika sporoča, da je odhod del naravnega reda.

Avtor: Tisnikar Jože
Leto nastanka: 1986

Tehnični opis: Jajčna tempera na platno, signirano in datirano desno spodaj. Opus slikarja Jožeta Tisnikarja je bil zgrajen okoli istega spoznanja resnice, da je minljivost namenjena vsem ljudem. Osrednje sporočilo slike Avtoportret s krokarjem je globoka eksistencialna refleksija o neločljivi povezavi med življenjem, smrtjo in umetniškim ustvarjanjem. S tem avtoportretom, ko se je njegova motivika po upokojitvi v prosekturi že prevesila v bolj meditativno fazo, izpoveduje svojo lastno umetniško identiteto. Bela barva oblačila spominja na njegovo dolgoletno delo obdukcijskega pomočnika. Profil z enim samim, nesorazmerno velikim očesom simbolizira vlogo zrelega opazovalca, ki skozi umetnost ne gleda le zunanjega sveta, ampak zre naravnost v človeško dušo, smrt in onostranstvo. Krokar na podobi deluje kot mistični spremljevalec, varuh prehoda med življenjem in smrtjo ter prinašalec modrosti, ki slikarju v njegovi ustvarjalni samoti ponuja tiho družbo.

Avtor: Tisnikar Jože
Leto nastanka: 1971

Tehnični opis: Jajčna tempera na platno, podloženo z lesom, signirano in datirano desno spodaj. Slika Krčma Jožeta Tisnikarja je eno njegovih ključnih del iz obdobja, ko se je njegov slog že povsem izoblikoval in pridobil širše priznanje. Leta 1971, torej leto pred nastankom slike, je prejel nagrado Prešernovega sklada, kar je že potrdilo njegovo umetniško kakovost. Podoba prikazuje goste v gostilniškem okolju, kar je poleg bolnišničnih prizorov eden od slikarjevih osrednjih motivov. Figure so statične, skoraj okorele, kar poudarja njihovo odtujenost od sveta. Podoba, ki še ohranja nekatere značilnosti zgodnejšega sloga, ni veseljaška, prikazuje eksistencialno tesnobo in osamljenost. Na njej prevladujejo značilno zelenkasti, sivi in sepija odtenki, ki spominjajo na barvo razpadanja ali bolnišničnega okolja. Pri tem delu gre za alegorijo, kar pomeni, da krčma ni le prostor pitja, temveč simbol za melanholično postajo v človekovem bivanju.