Avtor: Slak Đoka Jože
Leto nastanka: 1987

Tehnični opis: Olje na platno. Umetniški opus Jožeta Slaka - Đoke je ogromen. Ob njegovih delih se gledalec znajde v njegovi nagli, virtuozni domišljiji, prestavljen v najbolj nenavadne kombinacije doživljajev in mojstrske izvedbe umetnin. Monumentalna slika Taputapu Atea ni narejena na klasičnem platnu, temveč z akrilom na rezljani leseni plošči. Večinoma je les oblikoval sam, ga včasih preluknjal ali mu dodajal tridimenzionalne elemente, s čimer se je izdelek približal kiparstvu. Naslov se nanaša na Taputapuātea, svetovno znano sakralno središče in starodavno svetišče na otoku Raiatea v Francoski Polineziji. Njegova dela iz tega obdobja pogosto raziskujejo vizualno percepcijo in čutila, pri čemer močne barvne ploskve ustvarjajo občutek ritma in energije.

Avtor: Palčič Klavdij
Leto nastanka: 1998

Tehnični opis: Olje na platno kaširano na lesonit, signirano in datirano desno na sredini. Slikar Klavdij Palčič je bil po Avgustu Černigoju in Lojzetu Spacalu eden izmed vodilnih slovenskih slikarjev v tržaškem kulturnem okolju. Skozi mitološko poetiko njegovih del se zrcalijo nekatera brezčasna družbena vprašanja, druge podobe pa bolj nagovarjajo sociološki vidik sodobnega časa. Za njegova likovna dela je značilna čustveno podložena in barvno razgibana govorica; v središčni legi njegovih razgibanih slik je največkrat človek. Lebdeče človeško telo v neopredeljenem, skorajda abstraktnem prostoru išče svoj pravi jaz. Abstraktna in figurativna govorica na njegovih slikah tekmuje za prevlado s prekrivanjem osnovnega motiva ter vehementnih potez, poudarjene risbe in močne barve pa namenoma ostaja nedorečene.

Avtor: Bernik Janez
Leto nastanka: 1958

Tehnični opis: Olje na platno, signirano spodaj na sredini. Slika je bila med letoma 1959 in 1960 na razstavi po Ameriki. Na začetku so bila dela Janeza Bernika še bližje klasičnim slikarskim načelom in figuraliki, a z močno težnjo po raziskovanju materialnosti. Slika Island (Otok) iz leta 1958 predstavlja ključen, formativen trenutek v njegovem opusu. Čeprav je kronološko nastala tik pred uradnim začetkom cikla Magme, je slogovno že napovedovala njegov prehod v visoki modernizem oziroma informel. To je bilo ob zaključku grafične specialke pri Božidarju Jakcu in začetek poti svobodnega umetnika. Slikal jo je tik pred odhodom v Pariz na izpopolnjevanje k Johnnyju Friedlaenderju, kjer se je srečal z evropsko abstrakcijo. Island že kaže slikarjevo fascinacijo nad materijo. Čeprav naslov še namiguje na krajino, gre za zgodnjo abstrakcijo, kjer se površina slike spreminja v reliefno, temno in magmasto snov. Na teh temeljih je kasneje zgradil cikel Magme.

Avtor: Dolinar Lojze
Leto nastanka: 1969

Tehnični opis: Bronast kip, signiran in datiran. Mala intimna plastika Lojzeta Dolinarja, zlasti tista z ženskimi podobami, predstavlja kontrast njegovim monumentalnim spomenikom. V teh delih se kipar odmika od javnega nagovora k bolj osebnemu in stiliziranemu izrazu. Ženski motivi v njegovi mali plastiki se skozi desetletja slogovno spreminjajo. Skulptura prikazuje dve ženski figuri v bronu, kar je značilno za njegov poznejši opus. Delo sodi v umetnikovo pozno obdobje, ko se je njegov slog razvijal od socialističnega realizma k bolj stiliziranim oblikam in intimnejši mali plastiki. Za to fazo sta značilna večja oblikovna sproščenost in odmik od realizma. Figure postajajo bolj sumarične, voluminozne in se približujejo modernistični stilizaciji.

Avtor: Tisnikar Jože
Leto nastanka: 1965

Tehnični opis: Olje na lesonit, signirana in datirana spodaj desno. Kot samouk in obdukcijski pomočnik je slikar Jože Tisnikar videl veliko smrti, objokovanja, žalosti. V slikah smrti je ob truplih združil svojo izkušnjo z upodabljanjem končnosti, ki čaka vse ljudi. Motiv minljivosti in trpljenja ni bil le njegova trenutna umetniška faza, temveč trajno eksistencialno spoznanje, ki ga je spremljalo celo življenje. Izviralo je iz težkega otroštva, prvega srečanja z mrtvimi med služenjem vojaškega roka v bolniškem oddelku ter iz njegovega vsakodnevnega dela, ko je bil zaposlen kot obdukcijski pomočnik v prosekturi. Slika Zadnje slovo spada v njegovo zgodnje zrelo ustvarjalno obdobje. Spopačenimi, grotesknimi obrazi navzočih je brisal mejo med živimi in mrtvimi. Žalujoči ob mrliču niso prikazani le kot opazovalci, temveč kot bitja, ki jih bližina smrti že prežema, razjeda in transformira.

Avtor: Tisnikar Jože
Leto nastanka: 1971

Tehnični opis: Jajčna tempera na platno, podloženo z lesom, signirano in datirano desno spodaj. Slika Krčma Jožeta Tisnikarja je eno njegovih ključnih del iz obdobja, ko se je njegov slog že povsem izoblikoval in pridobil širše priznanje. Leta 1971, torej leto pred nastankom slike, je prejel nagrado Prešernovega sklada, kar je že potrdilo njegovo umetniško kakovost. Podoba prikazuje goste v gostilniškem okolju, kar je poleg bolnišničnih prizorov eden od slikarjevih osrednjih motivov. Figure so statične, skoraj okorele, kar poudarja njihovo odtujenost od sveta. Podoba, ki še ohranja nekatere značilnosti zgodnejšega sloga, ni veseljaška, prikazuje eksistencialno tesnobo in osamljenost. Na njej prevladujejo značilno zelenkasti, sivi in sepija odtenki, ki spominjajo na barvo razpadanja ali bolnišničnega okolja. Pri tem delu gre za alegorijo, kar pomeni, da krčma ni le prostor pitja, temveč simbol za melanholično postajo v človekovem bivanju.

Avtor: Pilon Veno
Leto nastanka: 1920

Tehnični opis: Tuš na papir, signirano in datirano levo spodaj. Veno Pilon je bil reden gost kavarn, kjer je skiciral dogajanje v različnih tehnikah. Poleg te risbe obstajata istoimenska slika v olju na platnu iz leta 1926 in risba s kemičnim svinčnikom iz leta 1963. Njegova tehnika s tušem je na tej risbi vse prej kot subtilna perorisba; namesto tankih linij je uporabil široke poteze s tušem na slikarski način, ki poudarja sočnost, težo in ekspresivno moč. Pri tem je mojstrsko izkoristil praznino papirja. Ekspresivne poteze so neposredne in hitre, skoraj kot kroki, a hkrati premišljene. Močne črne lise tuša postavijo figuro v prostor brez potrebe po detajlnem senčenju, kar ustvari dramatičen vizualni učinek ne glede na to, da je glavna figura obrnjena proč od gledalca.

Avtor: Ciuha Jože
Leto nastanka: Neznano

Tehnični opis: Akril na pleksi steklo, signirano desno spodaj. Jože Ciuha je z motivi opice z zlatim svetniškim sijem ustvaril enega svojih najbolj prepoznavnih in filozofsko globokih ciklov. Pri iskanju meje med sakralnim in profanim so opice postale njegovi sodobni preroki, ki tiho pričajo o stanju sveta. Predstavljajo bitja, ki so bližje naravi in morda celo modrejša od človeka, izgubljenega v modernem svetu. Slikal jih je kot antropomorfna bitja, ki nam nastavljajo ogledalo. Opičji obrazi na njegovih slikah so pogosto žalostni ali resni, kar poudarja njihovo vlogo opazovalk človeških napak in slabosti. Dramatičen kontrast med temnim ozadjem in zlatim sijem poudarja mističnost podobe, s čimer je dosegel, da figura izstopa iz teme naravnost proti gledalcu.

Avtor: Stupica Gabrijel
Leto nastanka: 1941

Tehnični opis: Olje na platno, signirano levo zgoraj. Svojo slikarsko pot je začel z realistično in veristično orientacijo, kar je bila posledica študija na zagrebški akademiji. Sem spada tudi slika Vida s knjigo (tudi Vida ob knjigi) iz leta 1941, ki prikazuje figuro deklice pri branju. Podoba se uvršča v serijo portretov deklic, ki izražajo mirnost in zamišljenost. Delo odraža slikarjevo zgodnjo fazo, preden je po vojni prešel v svoje značilno temno in kasneje svetlo obdobje. Ob selitvi v Ljubljano je portretiral maršala Tita in to delo še sodi v njegovo bolj reprezentativno in realistično fazo. Kasneje se je oddaljil od realizma k modernizmu in kolažu, zlasti s portreti hčerke Lucije, medtem ko so nekateri njegovi portreti sodobnikov ohranili močno karakterizacijo in figuralno osnovo.

Avtor: Modic Zmago
Leto nastanka: 1985

Tehnični opis: Olje na platno, signirano desno spodaj, datirano zadaj levo.

Avtor: Planinc Štefan
Leto nastanka: 1993

Tehnični opis: Akril na platno, signirano desno spodaj, datirano levo spodaj. Slikarstvo Štefana Planinca temelji na podzavesti, sanjah in fantastiki. Njegova dela so prepoznavna po tem, da realne predmete postavlja v povsem nelogične, sanjske in včasih tesnobne odnose. Čeprav številnih del ni naslovil, naslikane podobe večinoma prikazujejo jasno sporočilo. Dominanten motiv oklepa v ospredju podobe simbolizira zaščito, a tudi ujetost, istočasno slikar z njim sooča preteklost s sodobno mehanizacijo. Dekle na gugalnici predstavlja živost in lahkotnost, ujeto v hladen, tehnološki svet. Vijaki, žice, kovinski predmeti na vrvicah in drugi lebdeči elementi ustvarjajo občutek breztežnosti. Kljub fantastičnim motivom so predmeti na njegovih slikah narisani skoraj hiperrealistično.

Avtor: Godec France
Leto nastanka: 1947

Tehnični opis: Olje na leseni plošči, signirano levo zgoraj, datirano zadaj.