Tehnični opis: Olje na platno. V opusu Marija Preglja imajo njegovi portreti očeta, pisatelja Ivana Preglja, zelo pomembno mesto, ta pa še prav posebno, ker je zadnji med njimi naslikan, malo preden je ostarelega pisatelja zadnja bolezen priklenila na posteljo. O globoki duhovni povezanosti med obema umetnikoma je najlepše pisala slikarjeva sestra Bazilija Pregelj v knjigi Moj oče (v kateri je med drugim reproducirana tudi ta slika): »Oče in Marij pa sta, kot da ne vidita in ne slišita, govorila in spajala imena iz slikarstva in literature. Dantejeva Beatrice je prhutala po s terpentinom prepojenem ozračju, Botticelli, Michelangelo pa Cézanne, Modigliani, Picasso so se sprehajali med Brechtom, Dehmlom, preskakovali k Petrarci, Boccacciu in se vračali iz Chagallovih prelivajočih se barv v Cranachove anilinsko čiste, kjer so se zlili v trubarščino. Ni bilo ne prostora ne časa, vse se je stapljalo in družilo tja do naših kmečkih skrinj, slik na steklo in tolminskih in drugih arhajsko večnih pesmi. Z očetom sta bila kot dve čebeli … od cveta do cveta, od kostanja do hoje pa do eksotične aloje … vsega sta se dotikala, dotikala pa tudi drug drugega, spoštljivo, ljubeče.« Slika je nastala v obdobju, ko je Pregelj izoblikoval nov, modernistični likovni izraz; očeta je upodobil ob knjigah in pri tem so mu hrbti knjig služili kot idealna opora za členjenje slike v avtonomne barvne ploskve. Portret zaznamuje globoka intimnost, a obenem prerašča v arhetipsko figuro očaka in modreca. Dane Zajc je o upodobljenčevem pogledu skozi očala napisal: »Tako gleda v nas brez oči s pogledom, ki ve vse o sebi in o nas.« dr. Miklavž Komelj
Tehnični opis: Olje na papir, kaširano na vezano ploščo. Signirana desno zgoraj. Ta na papirju naslikani portret je Groharjevo zgodnje delo iz časa njegovega šolanja v Gradcu, še popolnoma v realističnem stilu. Slikar je že tu pokazal veliko subtilnost v tonski harmonizaciji podobe in tudi psihološko prepričljivost, ki naredi upodobljenca zelo živega.
Tehnični opis: Patinirani mavec, signirano spodaj na podstavku. Ta glava je vse, kar je ostalo od celopostavnega kipa Matije Gubca, ki ga je Lojze Dolinar ustvaril 1913; celota je fotografsko dokumentirana, v Slovenskem ilustrovanem tedniku pa je ob nastanku neznani poročevalec med drugim napisal: »Mladi umetnik je izločil vse zunanjosti, tako npr. razbeljeni prestol, krono itd. – ki jih, navadno, ni mogoče upodobiti s kiparskimi sredstvi. Edino spone na kraljevih rokah pričajo, da je prikovan na prestol strašnega poveličanja. Zgolj v postavi Gubca, v igri njegovega obraza in mišic na njegovem telesu je hotel izraziti njegovo muko in njega nestrti uporni ponos …« Kipar se je navdihnil pri pesmi Kronanje v Zagrebu Antona Aškerca, v kateri je grozljiva usmrtitev voditelja slovensko-hrvaškega kmečkega upora prikazana kot njegovo poveličanje. To je bila prva Dolinarjeva realizacija herojske figure. dr. Miklavž Komelj