A dela?

Opis razstave

Na razstavi so predstavljene novejše produkcije transdisciplinarne raziskovalne in razvojne platforme ZKM | Hertz-Lab. Sodelujoči umetniki in raziskovalci se osredotočajo na možnosti ustvarjanja in oblikovanja v času pospešenega tehnološkega napredka ter digitalizacije.

Razstava A dela? je uvod v istoimenski festival, ki ga med 24. in 28. avgustom na različnih lokacijah v Ljubljani organizira Društvo Ljudmila v okviru evropske mreže raziskovalnih, izobraževalnih in umetnostnih institucij EASTN-DC. Ta na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije obravnava nove premike v digitalni paradigmi, s poudarkom na interaktivnih, haptičnih in multimodalnih principih.

Na razstavi A dela? so predstavljene novejše produkcije transdisciplinarne raziskovalne in razvojne platforme ZKM | Hertz-Lab, ki pod okriljem medijskega centra ZKM Karlsruhe od leta 2017 združuje Inštitut za vizualne medije ter Inštitut za glasbo in akustiko. Sodelujoči umetniki in raziskovalci se v okviru inovacijskega centra Hertz-Lab osredotočajo na možnosti ustvarjanja in oblikovanja v času pospešenega tehnološkega napredka ter digitalizacije. Razstava predstavlja dela, ki uporabljajo različne predstavne in vmesniške strategije ter digitalne tehnologije za dosego raznolikih modalitet interaktivnosti.

Zbirka glasbenih orodij Music Table obiskovalca vabi k spoznavanju različnih principov algoritemskega komponiranja glasbe. Sledi načelom odprtega dela, aktivne udeležbe in opolnomočenja gledalca ter deluje predvsem kot didaktično orodje.

Interaktivna zvočna instalacija Dana Wilcoxa Tether udeleženca zaplete v igro, katere pravila ta spoznava skozi interakcijo s prožnim fizičnim vmesnikom. Tega sestavljajo krogle na napetih elastičnih vrvicah in sistem računalniškega vida, ki položaj in gibanje delcev prevaja v dinamično elektronsko zvočno krajino, ki v interakciji z obiskovalcem niha med potencialnim in kinetičnim.

V zvočni instalaciji Götza Dipperja Messenger's Report je poslušalec ob spremljanju mnoštva pripovedovalcev, ki posredujejo splet fragmentiranih poročil antičnih grških slov, v procesu sestavljanja pomena uspešen le občasno. Pripoved se nenehno lomi in preobraža v nov pripovedni tok, kar v ospredje postavlja predvsem akt recepcije in interpretacije ter pozornost poslušalca preusmeri k razbiranju delovanja algoritma.

Aplikacija Monocause Yannicka Hofmanna uporabnika namenoma postavlja v skrajno pasivno, zamejeno vlogo. Z drsanjem po ekranu lahko z vsebino zgolj simpatizira ali ne. Delo tako posredno ironizira sam pojem interaktivnosti, ki je znotraj novomedijskega diskurza vse prej kot nevtralen. Naenkrat predstavlja tako eno bistvenih opredelitev medijske umetnosti, ki naj bi omogočala svobodno in kritično refleksijo ter rabo tehnoloških medijev, kot tudi posredno sredstvo discipliniranja in omejevanja uporabniške oz. gledalske izkušnje.