Alija Hafizović Haf: Grand Collection

Opis razstave

Prostorska instalacija sarajevskega umetnika Alije Hafizovića Hafa dosega velik simbolni učinek, ko nam s preprostimi materialnimi sredstvi prikaže nematerialno substanco – človeški spomin.

Osrednja ideja materializacije spomina v Hafizovićevem delu predstavlja (mentalno) situacijo skupnosti ljudi konkretnega časa in kraja, v katerem se mora socialni sistem po preživetem zlomu spet na novo vzpostaviti. Ta socialni sistem zdaj ni več isti, kot je bil pred vdorom nasilja; v njem zevajo luknje, praznine za tistimi člani sistema, ki so odšli (pregnani, razseljeni) in se niso vrnili. Praznina je tako fizična kot tudi metaforična – v spominu ljudi, ki so ostali, na mestih prijateljev, družinskih članov, znancev, zijajo prazna mesta. Posebna situacija povojnega mesta, kjer so ostala preštevilna izpraznjena mesta za tistimi, ki so odšli in se ne vrnejo, umešča njegovo delo v konkretno družbeno situacijo od vojne poškodovanega mesta in ljudi.

Umetnikova želja, da s svojim delom izrazi emocionalno stanje, pa ni vezana le nanj, pač pa se nanaša na kolektivno izkustvo skupnosti v konkretnem kraju in času. Predmeti, ki so nekdaj služili ljudem, so v njihovi odsotnosti ostali brez funkcije, izpraznjeni pomena in smisla. Postali so izpraznjena mesta, zbirka praznin, ki jih počasi – namesto ljudi, ki so odšli – zapolnjuje (mnogokrat varljiv) spomin.

Stoli, ki stoje po hišah in domovih, so tam ponavadi zato, da lahko nanje sedejo ljudje, ki tam živijo, ali tisti, ki pridejo na obisk – njihova praznina je smiselna, je koristna, služi temu, da se napolni z ljudmi, z njihovo živo prisotnostjo. In če ljudje odidejo? V našem primeru ne gre za svobodne in prostovoljne premike ljudi, v tem primeru gre za posameznike, ki so bili prisiljeni oditi s svojih domov kot posledica nasilja – njihovi stoli so postali prazni, ta praznina pa ni več koristna, ne doživi več izpolnitve, saj so tisti, katerim so bili namenjeni, da bi sedli nanje, morali oditi – umetnik jih zato umesti na nemogoče mesto, saj so postali predmeti brez funkcije, njihova praznina pa je boleče nesmiselna.

Umetnik problematizira človekov spomin tako spomin posameznika kot tudi kolektivni spomin konkretne družbe – kot vprašljivo in občutljivo področje, ki je vedno v nevarnosti, da ga razne skupine moči zaradi lastnih ideoloških interesov zmanipulirajo, izbrišejo ali popačijo.

Družbena konstrukcija spomina znotraj neke skupnosti se namreč vedno izoblikuje glede na kontekst konkretne družbene situacije, zato ima vsaka socialna skupnost svoj spomin, ki se lahko docela razlikuje od spomina druge skupine. Izpraznjena mesta, ki so jih za sabo pustili tisti, ki so odšli, v skupnosti konstituirajo prostor, kamor se umesti spomin. Kolektivni spomin je vedno selektiven, različne skupine ljudi imajo različne kolektivne spomine tudi znotraj ene družbe, saj iste dogodke doživljajo na različne načine in že s tem ustvarjajo različne spomine, ki nato vzvratno vplivajo na oblike vedenja teh skupnosti. Zato kolektivni spomin ni nikoli nevtralen, pač pa postane mesto, ki mu želijo na vsak način zagospodovati razne (vladajoče) ideologije, ga preoblikovati v skladu z lastnimi interesi, ga popačiti, izbrisati nezaželeno in dodati zaželeno – in tako po svoji meri izoblikovati spomin celotne družbe, preko tega pa tudi spomin posameznikov.

Umetniška predstavitev, ki aktualizira in problematizira spomin skupnosti s prikazom praznine kot prostora spomina, se v tem trenutku dotika nadvse perečega vprašanja brisanja oziroma transformiranja individualnega in kolektivnega spomina, kar se dogaja v interesu boja za prevlado ideologije vladajočih struktur. Problematiziranje kolektivnega spomina pomeni problematiziranje pogojev, v katerih nastajajo ti spomini, hkrati pa tudi nam sugerira vprašanje o konstituiranju kolektivnega spomina v tem trenutku in tudi v tem družbenem prostoru, kjer smo tudi sami priča ideološkemu manipuliranju z zgodovinskim spominom in poskusi spreminjanja kolektivnega spomina v imenu različnih parcialnih političnih interesov.