Alma Mater

Opis razstave

Kristina Rutar: Alma mater

Layerjeva hiša, Kranj

Umetniško ustvarjanje Kristine Rutar se osredotoča še zlasti na področji grafike ter kiparstva oziroma keramike: avtorica se na obeh področjih loteva zanimivega raziskovanja formalnega jezika, s katerim, kot denimo na tokratni razstavi, nemalokrat ubeseduje univerzalne teme. Na razstavi v Layerjevi hiši se predstavlja z novejšo postavitvijo, poimenovano Alma mater, ki tako na vsebinski kot formalni ravni izhaja iz njenega nekoliko starejšega projekta z naslovom Vdor v prostor. Postavitev obsega večjo serijo samostojnih keramičnih figur, ki jih je umetnica izdelala na lončarskem vretenu; na prvi pogled gre za scela abstraktne figure, katerih fizionomija pa ob pozornejšem opazovanju kaj hitro prikliče reminiscence na človeško anatomijo. Oble, poudarjeno vertikalne figure se s svojimi okroglinami in vdolbinami izvijajo iz osnovnih stožčastih oziroma valjastih form, ki jih umetnica v številnih oblikovnih variacijah povzdigne na raven, ki ji znotraj dane oblike omogočajo razmeroma dinamične učinke. Manjše figure so po prostoru razporejene na način, da zarisujejo tok gibanja, zgoščenega ob centralni figuri – Almi mater, ki se s svojo prezenco dviga nad ostale manjše figure. Pri razlagi imena postavitve se je potrebno vrniti v čas starih Latincev, ki so z imenom Alma mater (v prevodu: mati rednica) označevali antične boginje, kasneje pa se je ta izraz v krščanski liturgiji nanašal tudi na devico Marijo, in se šele nekoliko za tem ustalil v scela profani rabi (dandanes se s to besedno zvezo označuje univerze).

V ikonografskem smislu se Alma mater spogleduje s starodavnim mitološkim izročilom: osrednje mesto zaseda lik pramatere, personifikacije ženskega principa, v katerega varno in hranljivo zavetje beži množica shematiziranih, abstrahiranih teles. Pričujoče delo s tem vzbuja konotacije na ravni, ki presega posameznika in se seli na polje družbenega. Na simbolni ravni tako odpira vrsto interpretacij, ki prevprašujejo možnosti družbenega ustroja; gledalcu se ponuja razmislek o življenju, usmerjenem skozi drugačne principe od tistih, ki so se razvili v patriarhatu. Poleg tega pa delo seveda ponuja čisti likovni užitek, ki se razodeva ob motrenju kiparskih volumnov, neponovljive igre oblik, linij in senc, kar umetnica dosega s svojim veščim kiparskim znanjem. Kristina Rutar se namreč keramike loteva predvsem kot kiparske materije, ki omogoča natančno obdelavo detajlov, hkrati pa tudi povsem avtonomno govorico estetizirane forme, ki za svoje polnokrvno udejanjanje pogosto terja razsežnost prostora. Njeno delo tako zaznamuje zapeljivo poigravanje z oblikami; avtoričina senzibilnost pri obdelavi kiparske materije pa hkrati napeljuje na svojevrstno čutnost, ki se marsikdaj spogleduje s prikritim eroticizmom.

Matjaž Brulc