Re-Sister

Opis razstave

odprtje razstave s performansom: četrtek, 9. 7. 2026, ob 19. uri

vodstvo po razstavi z umetnico: sreda, 29. 7. 2026, ob 18. uri


S sproščeno, a pronicljivo in bistroumno mislijo avtorice razstava naslavlja ključno vprašanje: »Zakaj (se jaz kot bejba še zmeraj ujamem v isto past in) reproduciram ta isti shit?« To je ohranjanje sistema neenakosti, seksizma in nespoštovanja ženske identitete kot enakovredne. Sistem, ki se uveljavlja skozi ponavljanje vzorcev obnašanja, podvajanje struktur moči, ki jim dajejo veljavnost, ter internacionalizacijo misli, namenjenih njihovemu vzdrževanju. Seksizem in antifeminizem niso le vidna in velika dejanja mržnje, ampak se v družbi skrivajo kot običaji in nevidni vzorci, ki jih pogosto razumemo kot integralni del družbe in njene ureditve. Pojavljajo se povsod, predvsem pa se pritlehno zažrejo tudi v družinske odnose. Zato ni presenetljivo, da programiranje za seksistično razdeljeno družbo pogosto vzniknejo prav tam.

Nedeljsko omizje, snažen prt, lično razmeščeni krožniki, vilice, žlice, noži, prtički, sredi vsega pa pripravljena južna. Mati, ki je tudi vse pripravila in skuhala, postreže sedeče za mizo. Krožnik za krožnikom. To je podoba, ki se pogosto reproducira tudi v naših filmih, pogosto z (govejo) juho kot tipsko mitologijo običajnega in normativnega. Figurativno je lomljenje kruha namenjeno poistovetenju gledalca s filmskimi liki, formalno pa gre za upodobitev vsakodnevnega. Južna tako predstavlja tradicionalno slovensko družino in njene običaje; v resnici pa gre za nacionalizem, preoblečen v čustveno generacijsko deljeno izkušnjo.

Južna, ki smo ji na primer priča v filmu Outsider, zavzema povsem poznane formate družinskega obroka, služi pa kot ozadje za pomemben spor med očetom in sinom. Pasulj, ki pomenljivo zamenja govejo juho, je vsiljeni predmet v tradicionalistično idilo slovenske družine. Gonilo scene in njena umeščenost v film pa vselej ostaja osrednja zgodba.

Nenamerno in nezavedno prizor v svojem realističnem prikazu podvaja v filmu nenaslovljeno. Nekritično je prizor slovensko-bosanske južne neproblematičen, je le ponovitev znanega, v katerem se mnogi lahko prepoznajo, saj zrcali vzorce, s katerimi se srečujemo. Gre za izmenjavo moške energije, pri čemer je materino vmešavanje, pričakovano, minimalno. Skozi prizmo tega, kar naslavlja razstava Re-Sister, pa osvetljuje tisto, kar je neizrečeno, kar ostane zamolčano in kar ostane tudi na koncu filma le med vrsticami. Mati Marija ostane zreducirana na pripravo (odličnega) pasulja, rezanje kruha in en sam stavek. Pasivna vloga ter ugriznjen jezik sta orodje za ohranjanje »reda« v hiši.

Kot bi bilo namerno, se naslednji (nepovezani) prizor nadaljuje s: »Kako se je kaj takega lahko sploh zgodilo?« In resnično, kako se je to lahko zgodilo? Nevidno delo matere (priprava mize, kuha, rezanje kruha in miselno breme, ki temu pripada) ostaja samoumevno. Njen prispevek k argumentu je zatrt in zavoljo dekoruma lično uokvirjen v nevsebinski komentar. Re-Sister se v tem oziru sprašuje prav o tem. Zakaj dopuščamo, da ostanejo stvari neizrečene? Zakaj dopuščamo reproduciranje vzorcev in mehanizmov, ki služijo le enemu cilju, ohranjanju »reda« v hiši, ampak tokrat ne zgolj mitologiziranemu domačemu okolju, temveč stvarni družbi in posledično družbeni ureditvi, ki veleva patriarhalno ureditev? Skozi oblikovanje politik, družbenih norm in vztrajanje pri nostalgiji ter tradicionalizmu vzdržujemo pravila in vzorce obnašanja. Ana Kotar Škarjak ta vprašanja načela že v delu In Formation (2026), v katerem se tekst performansa Dear sister pojavi zavezan in nedostopen branju. Simbolno ponotranjen. Re-Sister pa te vzorce razveže in obelodani, zato da ne ostanejo, tako kot v Outsiderju, implicitno zakodirana v trenutni družbeni ureditvi. Prikaže jih zato, da se lahko o njih pogovarjamo, razmišljamo in da jih tudi prepoznamo. Tako v popularnih medijih, v javnosti, kot tudi med južno doma.

Umetnica galerijski prostor zavzame v celoti, ovije ga v rdečo in napolni s frazami, s katerimi se sama srečuje že od vekomaj in služijo programiranju žensk za življenje v patriarhalni družbi. Prostor predstavlja ponotranjene misli in vzorce, ki jih družba nalaga ženskam. Gre za umeščeno vedenje, ki skozi simbolno uničenje ostaja onkraj splošnega znanja. Navidezno prazen prostor je umetniško delo, ki ni namenjeno preprostemu branju, saj odseva družbo, ki vselej sistematično zastira družbeno ureditev skozi medgeneracijsko priučene vzorce in tradicionalne vrednote ter jo prikazuje kot prekarno uravnoteženo.

Kotar Škarjak umetniško delo informira z lastno izkušnjo ženske in gastarbajterke v Berlinu, kar jo postavi v pozicijo dvojnega sistemske zatiranja. Podobno kot mati v Outsiderju se srečuje s sistematičnim seksizmom ter pripravo goveje juhe v tujini in posledične tujosti v domačem okolju. Ujeta ostane v prostoru, ki od nje zahteva, da se uklanja tako tradicionalizmu tujine kot patriarhalne ureditve. Znajde se znotraj matrike nadvlade, ki njeno žensko izkušnjo le potencira. Razstava se tako sprašuje: Kaj se zgodi, ko ženska spregovori? Ali se sistem skrha, ko ga prepoznamo? Kako naj ženska živi v svetu, kjer ni prostora za vso njeno bit? — Jernej Čuček Gerbec



Ana Kotar Škarjak (rojena leta 1987 v Novem mestu, Slovenija) je vizualna in performativna umetnica, ki živi in ustvarja v Berlinu. Njena praksa obravnava skrb in materinstvo kot podcenjeno obliko dela, ki je hkrati čustveno, telesno in politično.

Deluje na področju performansa, instalacije, teksta in zvoka ter iz tekstila, papirja in domačih predmetov gradi okolja, ki prikazujejo ritme vzdrževanja in reproduktivne odgovornosti. Pomemben del njenega dela se navezuje na medgeneracijske vzorce skrbi v balkanskem prostoru: na to, kako se podedovana ravnanja prenašajo, ponavljajo in zavestno prekinjajo.

Diplomirala je iz sodobne risbe in likovne pedagogike na Univerzi v Ljubljani (2015), trenutno pa je vpisana na magistrski študij Raumstrategien na Kunsthochschule Berlin-Weißensee. Njeno raziskovanje sta podprla štipendija LJUBAW (2025) in Raziskovalna štipendija za vizualne umetnosti Berlinskega senata (2025). Med samostojnimi razstavami in performansi so In formation (R17 Experimental Space, Berlin, 2026), Again and Again (Roam Projects e.V., Berlin, 2025) in Who is Taking Care of the Caregiver? (Telegraph Gallery, Olomouc, 2025), med skupinskimi pa 6. trienale mladih umetnikov v Celju (2025) in BUNA Forum for Contemporary Art (Varna, 2025).