Anca Benera & Arnold Estefan

Opis razstave

Benera in Estefan raziskujeta različna konfliktna območja preteklosti in sedanjosti, povezana z ozemeljem, vodo, naravnimi bogastvi, tehnološkim napredkom in ne nazadnje z večnim skupnim imenovalcem – dobičkom.

Večina današnjih državnih teritorijev je zgodovinska posledica s konflikti, vojnami in krvavimi revolucijami opredeljenih meja nacionalnih držav. Romunska umetnika Anca Benera in Arnold Estefan o pojmih, kot so državno, nacionalno in etnično, premišljujeta s podobami oz. črtami državnih meja – to so najbolj direktne vizualne predstavitve rezultatov vojn, ideoloških, političnih ali kolonialističnih projektov ter drugih navzkrižij, ki so skozi zgodovino prinašali tako družbene kot ozemeljske spremembe. Benera in Estefan raziskujeta različna konfliktna območja preteklosti in sedanjosti, povezana z ozemeljem, vodo, naravnimi bogastvi, tehnološkim napredkom in ne nazadnje z večnim skupnim imenovalcem – dobičkom.

Najnovejši projekt, imenovan Debrisphera, katerega izhodiščne točke so predstavljene na razstavi in ki je nedavno dobil tudi knjižno različico z besedili pomembnih teoretikov, raziskuje različna vprašanja, povezana s človekovim odnosom do narave. Projekt, začet leta 2017, prinaša vpogled v nekakšno futuristično pokrajino, nastalo kot posledico človekovega brezbrižnega in pohlepnega načina življenja. Debrisphera (skovanka iz angleških besed debris – ostanki in sphere – sfera) ne predstavlja le mogoče podobe pokrajine kot nekakšne posledice človekovega nenehnega poseganja v naravo in tehnološkega stremljenja k napredku, temveč opozarja tudi na različne načine prikrivanja problematičnih dejstev preteklosti in v dobiček usmerjene sedanjosti. Fiktivna, umetno ustvarjena pokrajina predstavlja idejo nekega novega prostora, ki naj bi omogočal brisanje zgodovine in bi lahko postal podlaga za pisanje novih pripovedi. Projekt ima različne vizualne predstavitve, od arhitekturnih modelov do botaničnih prispodob.

Na razstavi predstavljeno delo No Shelter from the Storm (2015) prinaša razmislek o odnosu do gozdov, ki v primerih vojn zagotavljajo ljudem zavetje. Videozapis sprehoda po posekani pokrajini je pospremljen s požvižgavanjem ukrajinske kozaške melodije, pozneje znane kot protivojne pesmi šestdesetih z naslovom Kam so šle vse rožice. Danes ti ogromni sistemi prepletenih odnosov zaradi vprašljivih in pogosto kontroverznih postopkov korporacij – in z njimi inherentno povezanih političnih odločitev – vedno hitreje izginjajo z obličja Zemlje. Drugi del galerijske predstavitve sestavljata boji, vzeti iz Sredozemskega morja. Umetnika z intervencijo praktično uporabna predmeta spremenita v glasbili, ki gledalca vabita k igranju svoje melodije na privarjene strune, od katerih vsaka predstavlja »ton« zgodovinske ali sedanje tragedije, konflikta ali vojne, povezanih z vodo.