Anna Zvyagintseva

Opis razstave

Ukrajinska umetnica mlajše generacije Anna Zvyagintseva, letošnja prejemnica glavne nagrade umetnostnega centra PinchukArtCentre, od leta 2010 članica kuratorske in aktivistične skupine Hudrada, soustanoviteljica ISTM-a (Art Workers' Self-defense Initiative) in sourednica publikacije Prostory, internetne revije o kulturi v Kijevu, se po dvomesečnem rezidenčnem bivanju v Ljubljani predstavlja s samostojno razstavo v Galeriji 001.

Zvyagintseva ustvarja na različnih področjih, a čeprav njena umetniška praksa vključuje tako slikarstvo, kiparstvo kot fotografijo, je njen najbolj prezenten izrazni medij risba, ki iz dvodimenzionalnega okvira velikokrat posega v prostorske instalacije. Risba Anne Zvyagintseve ne temelji na preciznosti in verodostojnem zapisovanju videnega ali na obrtniško izdelanem mojstrstvu, ki bi izhajalo iz želje po realističnem opisu vsakodnevnih predmetov, ljudi ali dogodkov, temveč gre za pripoved, ki izhaja iz različnih zbranih zaznamkov, največkrat nedefiniranih, abstraktnih oblik.

Zvyagintseva v mediju risbe, pa tudi medijih fotografije in instalacije, ustvarja podobe, s katerimi beleži vsakodnevne sledi, efemerna naključja in za večino ljudi nepomembne trivialnosti. Preproste geste, poteze in nekakšne zapise brezimnih oseb sestavlja v poetične zgodbe, s čimer naključne motnje različnih izvorov dobijo svojstven okvir in smisel. Za dokumenti oblik in kretenj, najsi gre za neželene obrise smeri odpiranja vrat, ki po podu puščajo sledi v obliki prask, ali pa prstane, ki ob odpiranju vrat pustijo sledi na držalu, stole, ki ob uporabnikovem premikanju zarisujejo črte po steni, črne stenske "slike", nastale z ugašanjem cigaret, namreč stojijo posamezniki – ljudje, ki jih nikoli ne bomo srečali in spoznali. Nezavedni gibi človeka ali konture predmetov, ki jih uporabljamo v vsakodnevnih opravilih, tako postanejo del umetničine individualne pripovedi.

Anna Zvyagintseva na ljubljanski razstavi združuje risbe, nastale z apropriacijo čačk, ki jih v trgovini ob nakupu pisala običajno naredimo na listu papirja, in majhne skulpture, katerih oblike so deli različnih objektov in prostorov iz umetničine neposredne okolice v času rezidence v Ljubljani. S kombinacijo najdenega, navidezno nekoristnega materiala neznancev in delov predmetov, ki jo obkrožajo v njenem začasnem bivališču, je uspela dve abstraktni obliki združiti v nekakšno avtobiografsko pripoved, pripoved polno naključij in nekontroliranih kretenj, ki vključuje precizno izbrane in zabeležene detajle iz njenega vsakdana.