Antoni Clavé: Svet umetnosti. 1934–2002

Opis razstave

V Galeriji Jakopič v koprodukciji s špansko Državno družbo za kulturne dejavnosti v tujini (SEACEX) in v sodelovanju z Veleposlaništvom Španije v Sloveniji predstavljamo pregledno razstavo del Antonija Clavéja, posebej za to razstavo zbranih iz zasebnih zbirk.

Gre za umetniška dela, kot so kolaži, filmski plakati, gledališke scenerije in slikarska platna. Dela izražajo raznovrstno ustvarjalnost umetnika, ki je leta 1984 s samostojno razstavo predstavljal Španijo na Beneškem bienalu.

Razstava je prvi dogodek kulturnega programa Veleposlaništva Španije ob španskem predsedovanju Evropski uniji. Istočasno gre za prvi del projekta Muzeja in galerij mesta Ljubljane Dva španska mojstra v Ljubljani. Teden za tem v Mestnem muzeju Ljubljana odpiramo še razstavo grafik Pabla Picassa: Bikoborbe. Mit. Eros.

Kustos razstave José Francisco Yvars v katalogu, ki je izšel ob razstavi zapiše, da Antoni Clavé sodi med najznamenitejše pionirje španskega modernizma s kar največjim mednarodnim vplivom in dometom. Rodil se je v Barceloni leta 1913, umrl pa v Saint-Tropezu leta 2005. Umetniško izobrazbo si je pridobil v rojstnem mestu, na sijajnem likovnem križišču, ki je zaznamovalo konec modernizma. Že njegovi začetki risarja za časopise so bili izjemni, kmalu pa je postal obetaven oblikovalec filmskih plakatov. Clavéjevi plakati pričajo o veščem likovnem sinkretizmu, navdihnjenem z viri avantgard, zaradi katerih je 20. stoletje tako posebno: od kubizma do futurizma, ekspresionizma in estetike grafičnega oblikovanja. Clavé, ki ga je zaznamovala državljanska vojna, je odšel v izgnanstvo v Francijo, kjer je odkril litografijo in gravuro, tj. področji, ki sta mu dejansko odprli vrata založniškega sveta in ga napravili za uglednega ilustratorja. Njegovi objavi Meriméejeve Carmen (1946) oziroma Puškinove Pikove dame sta pomembna primera, ki ju velja omeniti v tej zvezi.

Prijateljstvo s Picassom je leta 1942 prekinilo ta intimni trenutek, nato se je nekaj let posvečal tradicionalnim slikarskim žanrom: tihožitju, krajini in portretom, in sicer po poti, ki ga je popeljala v abstrakcijo. Leta 1954 se je Clavé, ki je tedaj že bil pomembna umetniška figura v francoskem likovnem univerzumu in ki je imel za seboj tudi že obdobje odmevnih mednarodnih scenografskih uspehov (La casa de Bernarda Alba, La peur, Deuil en 24 heures in umetnikovo srečno sodelovanje z Ruth Page za čikaško opero), odločil v celoti posvetiti se slikarstvu. Tedaj je v svoje delo vpeljal arhaično figurativno ikonografijo, ki jo je odlikovala prepričljiva plastičnost: bradate kralje, izmuzljive kraljice in antropomorfne oblike silovitega izraza. To je bilo tudi obdobje odkrivanja in recikliranja plastičnosti materialov. Clavé je tako postal strokovnjak za teksture, pigmente in njihove vizualne izpeljave v odvisnosti od svetlobe, ki jih je spreminjala v eterično atmosfero, vselej v formalnem nasprotju z likovnimi ritmi.

Leta 1956 je Antoni Clavé odkril asemblaž oziroma ga postavil v ospredje ter se z veličastno serijo nekoliko nadrealističnih živih objektov (Homme au Monocle, Telephone ipd. ) bežno ozrl na začetke 30. let minulega stoletja. Preskok od asemblaža do kolaža pa je vsekakor zaznamoval zavestno redefiniran likovni pristop, ki presega zgolj tehnični popravek. Clavéjevi kolaži se vselej odzivajo na strogo ekspresivno shemo ter umetnikovo delo odpirajo informelu. To obdobje danes šteje za Clavéjevo najpomembnejše obdobje.