Arjan Pregl - Otroške slike

Opis razstave

Vrste sodobnih slikarskih prijemov in praks, ki so povezani predvsem z ehom visokega modernizma, včasih opisujemo z nezavednim, kot transcendentalni prikaz »potlačenega smisla«. Pojem nezavednega in njegove izpeljave v polju likovnega mnogokrat burijo duhove in spodbujajo vprašanja o prikritem ter s tem dopuščajo vrsto interpretativnih piruet in teorij, pogostokrat naslanjajočih se na definicije sublimnega in abstraktnega.

Najnovejše slike Arjana Pregla so prikaz načrtno osredotočenega in zavestnega odklona od realnega v imaginarno, od sedanjosti v tisto preteklost, ko je bila umetnikova želja po ustvarjalnem izražanju neločljiv del odraščanja in s tem povezana z instinktivnim zarisom. Ti spontani zapisi predstavljajo pomembno podstat za razmislek o formi, barvi in kompoziciji, za možnost analiziranja potez, linij in oblik iz časa, ko je bila misel podrejena formi, in ne obratno. Pobeg v otroštvo in brskanje po otroških risbah tudi ni nov način umetnikovih iskanj odgovorov na pereča vprašanja lastne eksistence in odnosa do družbe; tovrstne introspekcije so konstitutivni del umetniškega razvoja.

Slikarska praksa Arjana Pregla je nedvoumno povezana z njegovimi mnogoterimi aktivnostmi v kulturnem in širšem družbenem miljeju; mnoge odzive s svojo vedno analitično mislijo prenese v polje likovnega. Tako postane neizrečena beseda veliko bolj abstraktna in s tem bolj diskutabilna. Če je bila serija del z naslovom GUGU GAGA, predstavljena v Likovnem salonu Celje (2019), narejena kot reakcija na pogosto žaljive komentarje gledalcev na njegova dela iz cikla Karneval, predstavljena v začetku istega leta na skupinski razstavi Čas brez nedolžnosti v Moderni galeriji v Ljubljani, se avtor v novi seriji, naslovljeni Otroške slike, odloči ukvarjati z likovnostjo del, s kompozicijami in barvami. Za osnovo razmisleka o prevladi forme nad vsebino zbere in analizira ter na novo sestavlja svoje otroške risbe, ki ga spodbudijo k razmisleku o apropriaciji, formalizmu, barvnih sintaksah, reminiscenci dizajna in modnih trendov, značilnih za norme iz časa njegovega otroštva. V uporabi tipičnih rjavo-rumenih barv interjerjev sedemdesetih let dvajsetega stoletja, vzorcih tapet in obrobljanju slik z izrisom okvirja, spominjajočega na polaroidno fotografijo, se domišljeno zrcalijo prikupni zapisi umetnikovega otroštva, polnega preprostosti in brezskrbnosti. S preslikavo in dosledno uporabo čačk na vsakem od devetih platen pa znova brezkompromisno zaloputne duri nedomiselnim in nenehno negodujočim gledalcem.