Arjan Pregl - Strašljivi infantilizem

Opis razstave

Arjana Pregla uvrščamo v generacijo slikarjev, ki so takoj po letu 2000 izhajali iz referenčnega okvira popularne kulture, nanašali so se predvsem na vizualni jezik in strategije medijske podobe. Umetnikovo ustvarjalno prakso vsebinsko zaznamuje preplet takojšnje, včasih povsem dobesedne refleksije aktualnega družbenega dogajanja pronicljivega humorja, spretnost semantičnih vizualnih in besednih iger ter zavezanost
slikarskemu mediju. Pregl v zadnjih slikarskih ciklih izhaja iz negativne komunikacije v spletnem okolju. Ozadje njegovega ustvarjanja postanejo zbadljive izjave na družbenih omrežjih, ki agresivno kažejo s prstom na sodobne umetniške prakse.
Konservativnemu izhodišču za vnovično odprtje netehtnih pomislekov o tem, kaj je prava umetnost, kdo je pravi umetnik in kaj je dobro umetniško delo, ki se vedno znova kažejo kot posledica slabega poznavanja sodobne umetnosti, če ne celo kot povsem ideološko naravnane provokacije, se Pregl zoperstavlja s serijo slik, ki temeljijo na likovnih motivih njegovih otrok oziroma na likovnih delih slikarjevega otroštva.
V njegovih zadnjih serijah leitmotiv postane izjava »To bi še moj otrok znal narisati.«, ki ji v isti sapi s samo izgradnjo slikarskega polja dokazuje ravno nasprotno. Tako ustvarja napetost tudi med posameznimi pogledi na sodobno sliko, zdavnaj izvito iz modernističnih načel, vendar slabo razumljeno tudi v kulturi intenzivnih vizualnih dražljajev.