1. Opis razstave
Opis razstave
Projekt sodi v sklop rezidenčnega programa, ki umetniku narekuje dvomesečno bivanje v Ljubljani, to pa se konča z razstavnim projektom. Astrit Ismaili v KC Tobačna 001 gostuje v okviru recipročne izmenjave rezidenčnih umetnikov s prištinskim centrom za sodobno umetnost Stacion. Avtopoetični performans Unique sestoji iz treh fragmentov zgodb, ki jih Ismaili pospremi s pesmimi in premošča dihotomijo spola – subverzija je izvedena z oblikovanjem identitet, ki presegajo obstoječe domnevno skladne kategorije spola, seksualnosti in želje.
Že Simone de Beauvoir je ugotovila, da se ženska ne rodi, temveč to postane. Vsaka družba namreč oblikuje svoj koncept ženskosti in moškosti. Na osnovi tega razvije medijski sistem, s katerimi nas nenehno opozarja, kaj pomeni biti ženska oz. kaj pomeni biti moški. Tisti, ki se normativnemu modelu podredijo, lahko uživajo radosti polno življenje, medtem ko so tisti, ki se mu uprejo, marginalizirani, diskriminirani in zasmehovani.
Performativna praksa Astrita Ismailija (1991, Priština), ki praviloma izhaja iz njegovih intimnih izkušenj, obravnava teme, kot so družina, vprašanje spola, seksualnosti in identitet. Pri tem se naslanja na queer teorijo, ki izvira iz vprašanja, kako lahko obstajata samo dva spola oz. seksualnosti, ko pa spol in seksualnost nista naravni, temveč skonstruirani družbenopolitični kategoriji. Ljudi posledično ne moremo razvrščati v identitetne predalčke – ne obstajajo moški, ženska, gej, lezbijka ali strejt, temveč je glavna značilnost postmodernih identitet fluidnost, nekakšna spolna hibridnost. Avtopoetični performans Unique sestoji iz treh fragmentov zgodb, ki jih Ismaili pospremi s pesmimi. Te se napajajo v albanski polifonični glasbi, izvede pa jih v a cappella petju ter ob pomoči naprave za vokalne efekte. Umetnik na ločenih prizoriščih prikaže tri različne fiktivne like, tri alterege. Nosečnik se zaveda prihajajočih sprememb ter izgube nekdanjega svobodnega življenja. Obvladuje ga nihanje razpoloženja ter preobčutljivost in pretiravanje. Nimfa je svojevrstna mešanica grške mitološke boginje narave, dolgolase albanske gozdne vile in nimfomanke, ki pa je podlegla očetovskemu kompleksu. Njeni dolgi lasje ter nohti aludirajo na neskončnost (namiguje na mit, da rastejo tudi po smrti) in so v nasprotju z nimfino smrtnostjo. Tretji alterego, ki čez golo telo nosi vojaško suknjo in nosi ime morski žrebiček, je prijazni vojaček, ki se ob pitju čaja z ostrino noža čehlja po telesu. Z nemalo absurdnosti v razmerju med grozečo konico ter nežnostjo njegove fizične pojave nas izziva, da poiščemo razkorak med videzom in realnostjo.
Ismailijev preformans premošča dihotomijo spola – subverzija je izvedena z oblikovanjem identitet, ki presegajo obstoječe domnevno skladne kategorije spola, seksualnosti in želje. Zaznamujejo jih predvsem mnogotera čustva. Gre za nestabilne identitete, ki vključujejo ostanke identitet, marginalce in izobčence. Začasno so se ujele v navidezno brezupnost sedanjosti, hkrati pa se s pomočjo zvokov, katerim umetnik pravi zdravilna pop glasba, že izvijajo iz občutij nostalgije in melanholije.