Bob Ostertag in Richard Board: WAR GAMES / THESE HANDS

Opis razstave

dvodelni multimedijski projekt - interakcija elektronske glasbe in računalniške animacije v realnem času, izvajano v živo.

Bob Ostertag je eden najbolj cenjenih sodobnih glasbenikov in skladateljev (njegovo glasbo izvajajo npr. sloviti godalci Kronos Quartet), Richard Board pa velja za izjemnega animatorja. Prihajata iz Los Angelesa oz. San Francisca.

Bob Ostertag je eden redkih glasbenikov, ki svoje elektronsko glasbilo - sampler - osmišlja na več načinov, tako da se hkrati uvršča med pomembne komponiste sodobne elektronsko-konkretne smeri, hkrati pa tudi med odlične instrumentaliste radikalno-jazzovskih in impro-godb.

Njegovi glasbeni partnerji nihajo med najuglednejšimi izvajalci sodobnega jazza, zbranimi okoli Anthonya Braxtona, Marilyn Crispell, Gerry Hemmingway in Mark Dresser, ter downtownovsko druščino Johna Zorna in Freda Fritha. Zadnje čase Ostertag sodeluje tudi z mlajšimi generacijami ekscentričnih noise glasbenikov, med njimi z Otomom Yoshihide in pevcem Mikom Pattonom.

Z minimalističnim pristopom mu uspeva obravnavati še tako občutljive in ranljive teme, kot so spolnost, smrt, vojna in politika Združenih držav Amerike.

Počaščeni smo, da je med nas zanesel multimedijski projekt, ki obravnava problematiko vojnih spopadov v bivši Jugoslaviji. Nastop, ki ga je izvedel s pomočjo video/svetlobnega tehnika Richarda Boarda na treh slovenskih nastopih, je sestavljen iz dveh delov.

V prvem, imenovanem War Games, je Bob Ostertag gledalcem/poslušalecem na velikem platnu predstavil računalniško vojno igro, ki jo je sam programiral tako, da deluje na nepredvidljiv način, vključuje pa resnične posnetke iz vadbenih centrov ameriške vojske in posnetke bombardiranj v bivši Jugoslaviji. Provokativni naslov prvega stavka komentira ameriško intervencionistično politiko in se razteza od običajne vojne igre do popolnega kaosa.

Drugi del nastopa, imenovan These Hands, predstavlja “ročno opero”, pri kateri postanejo Ostertagove dlani glasbeni inštrument, ki krmili avdio in video posnetke, katerih izvor je izključno na tleh bivše Jugoslavije, vključujoč tudi intervjuje z aktualnimi osebnostmi iz politične in vojaške elite. V skladu s Cagevo maksimo “let sounds be sounds,” ki se je Ostertag zmeraj drži, so resnični posnetki uporabljeni neposredno in brez deformacij, vendar pa njihov aranžma nakazuje vidne podobnosti med krutimi računalniškimi igricami (tipa Doom) in še bolj krutimi odločitvami političnega vrha.

Samokritičnost in andgažiranost njegovega nastopa so spodbudila tudi spoznanja o neposredni povezanosti glasbeno-tehnoloških pripomočkov z vojno industrijo združenih držav. Še sveža sporočilnost in provokativna vsebina projekta War Games in These Hands sta vabila k ogledu že sami po sebi, brez preučevanja Ostertagovih vrhunskih referenc.