Bojan Gorenec

Opis razstave

Pregledna razstava slikarja in grafika v Mestni galeriji Ljubljana bo po prvem prikazu Gorenčevega dela v Moderni galeriji leta 1990 (Slikarstvo 1982–1990) eden od njegovih večjih razstavnih projektov, ki bo v katalogu pospremljen z njegovim teoretskim prispevkom o statusu slikarstva danes ter študijo dr. Tomislava Vignjevića.

Bojan Gorenec (rojen leta 1956 v Ljubljani) je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, od leta 1996 pa na njej deluje kot profesor za slikanje in risanje (opravljal je tudi funkcijo dekana). Je izreden analitik in poglobljen preučevalec in ustvarjalec umetniških del ter prejemnik številnih nagrad. Poleg slikarstva se ukvarja z umetnostno teorijo in filozofijo umetnosti. Njegov prispevek k fenomenološki teoriji vizualne percepcije in hkratno raziskovanje ter preverjanje perceptivnih procesov v lastni slikarski praksi so pomembno zaznamovali likovno produkcijo osemdesetih let 20. stoletja. Zato ni naključje, da je postal eden najbolj prepoznavnih umetnikov svoje generacije in se je že leta 1990 predstavil s pregledno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani.

Razstava v Mestni galeriji sodi po tem prvem večjem preglednem prikazu Gorenčevega dela med obsežnejše prereze njegovega ustvarjalnega opusa, ki bo v razstavnem katalogu pospremljen s študijo dr. Tomislava Vignjevića, dolgoletnega ocenjevalca njegovega dela, in umetnikovim teoretskim prispevkom o položaju slikarstva danes.

Naslov razstave "Kako slike prihajajo" se nanaša na njegovo zgodnejše ustvarjanje, na čas samostojne razstave z enakim naslovom v Galeriji ŠKUC leta 1982, saj je bil tudi nadaljnji potek njegovega ustvarjanja utemeljen na refleksiji in obravnavanju medija, njegovih izraznih možnosti in specifik slike v času, nasičenem s podobami, ter vprašanju vznika podobe. Obrat k tematizaciji figure in sistemov reprezentacije, kakršni so se zvrstili v slikarstvu novega veka, ter nato k refleksiji medijske posredovanosti sveta se je v Gorenčevem slikarstvu izvršil na začetku devetdesetih let 20. stoletja. Slika postane prizorišče soočenja, prepletanja in dopolnjevanja različnih sistemov upodabljanja, sozvočje ali nasprotje več reprezentativnih možnosti podobe ter prostorskih zasnov. Slikar prežema gledalca s celovito vizualno kompleksnostjo podob, bodisi kanoničnih umetnin preteklosti, bodisi fragmentov vizualnosti v sodobnem, z ikoničnim obratom določenem svetu.