BOJAN RADOVIČ

Opis razstave

Pregledna razstava slovenskega fotografa srednje generacije Bojana Radoviča v Galeriji Jakopič Replika izpostavlja najpomembnejša ustvarjalna snovanja, ki so Radovičevo fotografsko pot izrazito zaznamovala in dopuščajo vedno novo preizpraševanje materialnih, tehnoloških, formalnih in teoretskih postulatov fotografije. Razstavo spremljata tudi obsežna monografija in numerirana ter signirana igra opazovanja Marumage by Bojan Radovič.»Če bi lahko naredili popolne kopije mene, bi obstoj replik uničil mojo edinstvenost, ne da bi razveljavil mojo vrednost ali pomen . . . « (dr. Marina Gržinić v monografiji Replika)Novomeški fotograf Bojan Radovič (1960) fotografijo že štiri desetletja ne le ustvarja in preudarno koncipira, temveč kontemplira njeno materialno pojavnost, obstojnost, izmuzljivost njenih pomenov in forme ter se veliko ukvarja z njeno fizično izvedbo. Naslov razstave Replika dobro opiše avtorjev razmislek o fotografiji kot o končnem objektu prezentacije idej in koncepta. Replika ni kopija, niti ponaredek, ni reprodukcija, a tudi ni original sam po sebi – četudi to lahko postane, posebej v fotografiji. Replika nosi v sebi potencial raznolikosti, variacije, nadaljnjega raziskovanja in prilagodljivosti, kar fotografu odpira možnosti vedno nove kontekstualizacije. V skupno 18 predstavljenih serijah se ideja replike manifestira na različnih ravneh. Prva je raven vsebine, pri čemer gre za repliciranje ideje, konceptov, simbolov in znakov. Tu sta Radovičeva najdolgoročnejša projekta Replika (2005–2022) in Ikona (2004–2022), označevalce potrošništva, kolektivnega spomina in družbenopolitičnih sistemov pa predstavljata tudi seriji Sol in poper (2012) ter Readymade tihožitja (2008). Druga raven je replika na ravni tehničnega procesa. Preslikave, igre svetlobe in senc ter mojstrski prehodi med nosilci in tehnikami avtorju omogočajo doseganje novih pojavnosti fotografije z vidnimi vmesnimi koraki procesa. Takšna je denimo serija Déjà vu iz leta 2007, ki je nastala na podlagi fotogramov iz leta 1991 in je dobila nadgradnjo v seriji Transformerji (2022). V ta sklop sodijo še serije Kopiranje sebe (2022), Kalejdoskop (2022), Izmenjava (2011), Veliki kanjon (2008–2010 in 2022) in Monokromi (2007–2022), ki se ukvarjajo tudi z vprašanji originala, avtorstva in vizualne prisotnosti tako avtorja kot gledalca na samih fotografijah. Na podobni ravni v Radovičev opus vstopajo t. i. hommagi. Gre za samostojna, novonastala dela, ki v motiviki ali tehniki spominjajo na umetniška dela avtorjev, ki jih kot umetnik posebej ceni ali ga tako intrigirajo, da jim posveča lastni ustvarjalni razmislek: Matrica (2007–2022), Hommage LMN (2007–2022), Dim (2008) in najnovejši fotografov projekt Hommage WHFT (2022), ki ni le poklon enemu velikih izumiteljev fotografske tehnike, temveč celotni zgodovini razvoja tega kompleksnega medija. V Radovičevem opusu je posebej zanimiva prisotnost duha Japonske, dežele skrajne (vizualne) občutljivosti in obzirnosti, hkrati pa konvencionalne rigidnosti in strogo predpisanih družbenih norm. V ta paradoks je Radovič prenesel svoj fotografski modus operandi in ustvaril svojo vizualno pripoved o Japonski, hodeč po subtilni meji med humorjem, ki ni posmeh, in sprejemanjem, ki ni odobravanje: predstavljene so serije Marumage, Mirage (obe 2012) in Hibakujumoku (2014). Z ustvarjanjem napetosti med estetsko izkušnjo in etičnim sporočilom, ki ne izhaja iz fotografije, temveč iz odnosov in konteksta, je gledalcu znotraj razstave Bojana Radoviča puščeno odprto široko polje lastnega razmisleka, v katerem vsakdo sam replicira svoj zgodovinski spomin.