Boris Beja

Opis razstave

Projekt "Die Grüne" je vizualno razgibana ambientalna postavitev, ki združuje fotografijo, ready-made, risbo in objekte ter s tem ponuja vpogled v umetnikovo prakso, ki jo zaznamujeta mojstrsko poigravanje z različnimi mediji na eni strani in konfrontacija nasprotujočih si vsebinskih plasti na drugi.

Poleg tega projekt omogoča razumevanje Bejevega avtorskega raziskovanja polpretekle zgodovine v prostoru nekdanje Jugoslavije, saj je bil za njegov nastanek ključen umetnikov obisk odročne vasice v hrvaškem Zagorju, kjer se je rodil Josip Broz Tito. Prek raziskovanja notranjosti zgradbe politične šole v Kumrovcu postavitev napelje tudi na gospodarske in družbeno-politične spremembe v okolju, ki je izkusilo prehod iz socialistične ureditve v kapitalistično realnost, medtem ko naslov projekta ponuja tudi možnost branja projekta skozi iluzijo o lepem in dobrem.

Stavba politične šole je bila zgrajena leta 1981 in sicer kot izobraževalno središče za kadre Zveze komunistov Jugoslavije. Po zaprtju šole leta 1990 je objekt prevzelo v upravljanje Ministrstvo za notranje zadeve Republike Hrvaške, kasneje pa Ministrstvo za obrambo, ki ga je uporabilo za potrebe usposabljanja hrvaške vojske. Konec leta 1991 so bili v stavbo nameščeni begunci, po njihovem odhodu pa je ostala zapuščena in prepuščena postopnemu propadanju. Umetnikovo preizpraševanje vloge časa v tem procesu ne gre v smeri razmišljanja, kaj je čas uničil, temveč bolj v smislu ugotavljanja, kaj je prinesel: sprožil je življenje, vdor narave v notranjost zgradbe. To stanje ponazarjajo fotografski del instalacije, pri katerem gre pravzaprav za fotodokumentarno mapiranje prostora, herbarij z rastlinjem iz omenjenega poslopja ter sobne rastline v koritih.

Odsotnost človeškega faktorja se je torej materializirala v vidno in otipljivo prisotnost zelenja, slušno komponento pa predstavlja ritmično brnenje projektorja. Ta ne predvaja slike, temveč zgolj osvetljuje ter uokvirja risbo na steni, ki prikazuje nekdanje igrišče v sklopu objekta. Lahko bi rekli, da je Tito prenesen v čutnozaznavno obliko prek prisotnosti stare tehnologije, saj je bil znan kot velik ljubitelj filma, ter prek ideje kolektivnega, ki jo predstavlja risba. Ta ni enoznačna – čeprav zaznamuje odsotnost individualizma in pokoravanje pravilom igre, je vgrajena v celotno postavitev. A v njej so pravila obrnjena na glavo: asfaltno igrišče in objekt, ki sta plod napora arhitektov, je, paradoksalno, preraslo zelenje, s čimer je umetnik naravo vnesel v zaprti prostor razstavišča.