DAN OKI: Generatio Aequivoca

Opis razstave

Umetnost vedno znova poraja vprašanja o pobudah, ki posameznega ustvarjalca vodijo do procesov in rezultatov, ki jih imenujemo umetniška dela, ter o nalogah, ki naj bi jih umetnik kot pomemben element sleherne družbe opravljal. V današnjem heterogenem času paralelnih svetov je nemogoče najti enovit odgovor na to kompleksno vprašanje. Ne glede na relativnost vloge in položaja umetnika v sodobni družbi, sleherni ustvarjalec v svojem avtorskem delu ne more zaobiti lastnega življenja. Neposredne izkušnje ali imaginarne pobude se zrcalijo kot najpomembnejše vplivno polje, ki ga avtor predela na podlagi lastnih etičnih in svetovnonazorskih perspektiv, najsi bodo širše družbene ali povsem intimne narave. V vsaki fikciji ali družbenem komentarju je delček stvarnosti njegovega avtorja, v vsaki domišljiji so reference na pretekla izkustva, vsake sanje predstavljajo svojstveno različico stvarnosti. Umetniško produkcijo Dana Okija je tako najpreprosteje, najučinkoviteje in edino smiselno dojemati skozi tok njegovega življenja, ki lahko ponudi najpopolnejše odgovore na vsakršna vprašanja glede pozicioniranja in interpretiranja njegove široko razprte in eksperimentu predane avtorske izraznosti.

V primeru Dana Okija se je potrebno preseliti v njegovo zgodnejše otroštvo, ko je v dar dobil super 8 mm filmsko kamero. Takrat se je začela neizmerna obsesija snemanja različnih, četudi najdrobnejših in na videz povsem trivialnih situacij lastnega okoliša: sprva je svojo okolico zgolj dokumentiral, kasneje pa je pod vplivom bogate tradicije eksperimentalnega filma prešel v raziskovanje kompleksnejše zastavljenih narativov in formalnih učinkov filmskega jezika. Mladosti in ljubiteljskemu pristopu navkljub so zgodnji filmi odražali specifično poetiko in neizmerno predanost temu mediju, ki ga je dojemal skozi eruditsko spremljanje filmske produkcije. Ob študiju politologije in novinarstva na fakulteti v Zagrebu je Oki poskušal formalizirati svojo neizmerno ljubezen do ustvarjanja in vstopiti na likovno ali filmsko akademijo, vendar je bil vselej neuspešen. Tako je zaobšel klasično umetniško izobrazbo, ki mladega ustvarjalca usmerja na uhojeno pot tehničnega poznavanja risanja in slikanja, osnov likovne teorije in širšega vpogleda v zgodovino tokov sodobne umetnosti. Njegova izraznost je tudi zaradi tega ostala skrajno specifična: kot umetnik je ostal zvest filmu kot načinu samo-izpovedovanja avtorskih aspiracij, podal se je v performans kot orodje neposrednega izražanja skozi objektnost lastnega telesa in uma kot osnovnega nosilca pomena, ter fotografijo za dokumentiranje teh akcij, ki so po navadi potekale brez najave in prisotnosti publike. Veliki preobrat se je zgodil leta 1991. Dan Oki je bil sprejet na umetniško akademijo De Vrije v Den Haagu (Nizozemska), medtem pa se je v njegovi domovini začela vojna in mračna dekada ideoloških napetosti. Oboje je neizmerno vplivalo na njegov nadaljnji osebnostni in avtorski razvoj. V novem okolju je dobil možnost poglobljenega eksperimenta v polju novih medijev, ki so odprli povsem nove svetove v polju gibljive slike kot osrednje točke njegovega ustvarjanja. Od trenutka odločnejšega vstopa v polje raznorodnih umetniških medijev, ki jih je začel medsebojno soočati in kombinirati, je njegova celostna izraznost pridobila povsem nove razsežnosti, nov zagon in nove poudarke, a brez opuščanja lastnega (filmsko navdahnjenega) izhodišča. Nizozemski kontekst in mednarodno delovanje sta ga kot umetnika vodila skozi številne življenjske in profesionalne izzive, vse do njegove nenadne vrnitve v domovino, kjer trenutno deluje kot pedagog na splitski umetniški akademiji in izrazito večmedijski umetnik. Dan Oki v svojem delu združuje principe mnogokrat na videz nezdružljivega: eksperimentalnega filma, računalniške baze podatkov, videa, računalniške animacije, fotografije, performansa, spletnih projektov in dolgometražnega igranega filma. Vsa ta orodja, medije in načine sooča v smeri konceptualnega dojemanja posa