Dejan Kaludjerović

Opis razstave

"Po mojem je večina Slovencev zelo ponižna, eh, mislim, da smo zelo prijazni in da znamo skrbeti za okolje, večina nas to tudi počne. " (Alina, 10 let). Odraščanje je politično vprašanje, saj je ideološko in čustveno pogojeno z družbenimi skupnostmi, ki nas obdajajo. S to mislijo nas Dejan Kaludjerović z umetniškim projektom Pogovori: Hula obroči, elastike, frnikole in pesek (od leta 2013 do danes) opominja na dejstvo, da politična stvarnost in miselnost ne prizaneseta niti otrokom, četudi je otroštvo življenjsko obdobje, ki ga pogosto opisujemo kot obdobje nedolžnosti, olajšano družbene odgovornosti za stvari, ki se zgodijo in ki se bodo dogajale tudi v prihodnosti.

Igrišče kot osnovno prizorišče je predstavljeno kakor prostor, kjer nedolžnost, iznajdljivost in domišljija zabrišejo tista območja varnosti, na katerih se banalnost zla v odnosu do družbe, to je v odnosu do drugega, prvikrat razodene v življenju slehernega otroka.

Nova, slovenska edicija Kaludjerovićevega projekta Pogovori: Sestavljanka iz kock osvetljuje politično krajino skozi podobe slovenskih naravnih bogastev, na katerih simptomatski detajli zatiralske politike ne morejo več ostati prikriti. Kaludjerović prikaže krasne pokrajine, ki so vseskozi tesno povezane s slovenskim nacionalnim ponosom in identiteto, in ob tem razkrije vidne in nevidne meje, ki izhajajo iz lokalnega znanja, medijskih podob, gospodarskih politik EU ter političnih govorniških odrov. Tovrstne vizualne pripovedi pritiskajo na nevralgične točke, ki razdvajajo slovensko družbo po materialni plati (z rezilnimi žicami in korupcijo) ali na ideološki ravni (s hegemonskim diskurzom razrednega, verskega, spolnega in/ali etničnega razlikovanja). Čudoviti natisi fotografij narave ob Dragonji, v Piranu, Gorici, na Črnem Kalu, Bledu in Jesenicah, prilepljeni na stranice kock, na »igriv način« vzbujajo politično zavest o nehumanih rezilnih žicah na mejah in o neznosni človeški stiski, ki jo povzročajo, ter opozarjajo na dejstvo, da glokalni neoliberalni svet ustvarja globoko utrjeno stanje stalne vojne in njenih večno konfliktnih identitet.

(Stereo-)tipične črno-bele reprezentacije tovrstnega stanja, ki jih slišimo skozi paradoksalne otroške odgovore, naredijo vidno kompleksno politiko hegemonske distribucije socialne, politične in gospodarske moči, ki se skriva za krasnimi slovenskimi pokrajinami. Ko ta otroška opazovanja ostajajo etično nedotakljiva in družbeno nezlomljiva, se zdi, kakor da utelešajo normativne in vsesplošno sprejete stične točke patriarhata, kapitalizma in rasizma ne le v Sloveniji, temveč na globalni ravni. Tisto kar v Kaludjerovićevih Pogovorih lahko povzroča nelagodje in strah, nisotovrstni otroški odgovori, oziroma splošno privzete družbene naracije, vpete med nadrejeni in podrejeni svet, temveč nezmožnost zamišljanja prihodnosti onstran zatiralske politike, ki zaseda pokrajine, pripadajoče vsem.