DK: Scotoma

Opis razstave

V svoji dvajsetletni karieri razstavljanja nas je DK sicer vedno znova znal presenetiti z nepričakovanimi, skozi različne žanre fotografije izraženimi in po navadi družbeno angažiranimi serijami, tokrat pa se z razstavo Scotoma, ki jo je zadnja štiri leta snoval z namenom predstavitve v specifičnem prostoru Galerije Jakopič, prvič predstavlja z obsežnim izborom izključno abstraktnih fotografij.

V jedro ideje Scotome DK postavlja eno najbolj kontroverznih premis kvantne teorije, ki zaposluje tako fizike kot filozofe oziroma se, še natančneje, v človekovem razmišljanju pne od tisočletja starih znanj do postmoderne metafizike: da z aktom gledanja opazovalec soustvarja opazovano resničnost. Ne le da se avtor zaveda, "da je fotografija participatorna – da nosim odgovornost, kaj postavim na fotografijo, ker je informacija na njej spravljena za nadaljnje prenose in bodoče opazovalce", predpostavko nujne soudeležbe prenaša tudi na gledalca, na potencial njegove zavesti, da v procesu gledanja kreira obliko stvari oz. resnico samo. Temu potencialu DK sopostavlja pojem skotoma, ki ga v medicini razumemo kot temno, lahko tudi zelo svetlo, zamegljeno ali utripajočo točko v vidnem polju, v kateri je vid moten ali umanjka, ali pa – kot ga uporabi tudi DK – v prenesenem pomenu, ko skotom postane vrzel v zaznavanju, prepoznavanju in dojemanju videnega, torej proces, ki poteka v človekovi zavesti.

"Ne potujem, da bi fotografiral. Fotografiram, da potujem. " DK je zgolj v neposredni okolici svojega studia ustvaril zavidljiv nabor fotografij: abstraktnih, brez vsakršnih referenc na dejanske motive, a še vedno nabitih z likovnimi prvinami, ki ne le pripomorejo k estetskemu učinku, temveč so sugestibilni nosilci vsebine, ki jo avtor polaga pred gledalca.

Razstava skozi šest v sebi zaokroženih, a procesno povezanih serij gledalcu ponuja izziv spremljanja in transformacije lastnega načina gledanja. Na fotografijah serije Jutrišnji spomini še lahko zaznavamo arhetipske sanjske pokrajine, skozi katere zaradi vsega tistega, kar kreira naša zavest, še lahko sledimo avtorjevemu potovanju okoli sveta. Hkrati so opomin, da brezizhodnost stanja sodobne družbe vodi v gotovo uničenje vsega, kar danes poznamo kot naš planet in kar bo jutri obstajalo le v obliki spominov. Sopostavljeni seriji Slutnja in Izza vek nas od stvarnosti vse bolj oddaljujeta in vodita spraševanje, kaj je res, kaj zares zaznavamo in za kaj si zgolj mislimo, da vidimo in da je resnično. Od tu dalje prodiramo skozi prostor privida, serijo Mrak, do trenutka, ko bomo zmogli videti čedalje manj. To idealno stanje, ki zamenja akt opazovanja, avtor imenuje slepo zrenje, ustvarja pa ga tiha, a močna notranja vibracija fotografij serije Skoraj upanje. To je polje, izpraznjeno vsakršnega pričakovanja, razmišljanja, presojanja, kar omogoča edini način videnja Resnice. A s prestopom meje še zadnjega prostora, serije Temnenje, in z novo veščino slepega zrenja je pred nami nenadoma resničnost naše sodobne družbene stvarnosti, ki je resničnejša tudi od Resnice same – bipolarni črno-beli svet, ki tone v sivino in se izteka v popolno temo.

Ideja se morda zdi temačna, brezizhodnost situacije pretežka. Pa vendar nam DK bolj od kogar koli, ki skozi umetnost oz. fotografijo ozavešča, kritizira, protestira, ravno s tem, da preizkuša našo zmožnost videti, polaga v razmislek temeljno resničnost današnjega sveta, ki je vendarle laž sama. In edini način, da njeno resničnost ogrozimo, je ta, da jo spregledamo in prenehamo – s strinjanjem ali nestrinjanjem – participirati v njej.