Donacija Otona Polaka

Opis razstave

Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva

Akademski slikar Oton Polak, nestor mariborskih umetnikov, ki je maja praznoval svoj sedeminosemdeseti rojstni dan, se je odločil, da podari Umetnostni galeriji Maribor petnajst svojih del. V galeriji bo na dan, ko so v Sloveniji vrata vseh kulturnih ustanov na stežaj odprta, slavnostni podpis darilne pogodbe ter otvoritev razstave podarjenih slik. Dogodek ima za Umetnostno galerijo Maribor velik pomen tako v dobesednem smislu: rast njene zbirke kot v simbolnem - zaupanje umetnikov v odnos naše hiše do hranjenja in prezentacije njihovih del. Umetnostni galeriji Maribor je bilo v zadnjih desetih letih podarjeno 268 umetniških del.

Ker se bližamo prazničnim dnem, bomo otvoritev popestrili z nastopom glasbeno-gledališkega benda Čompe (Janez Škof, diatonična harmonika/vokal, Neža Zinaič, violina, Breda Krumpak, altsaksafon), ki se bo predstavil s svojo radoživo muziko, ki prevaja v glasbo besede slovenskih poetov.

Oton Polak se je rodil 16. maja 1917 v Mariboru. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu (1940-1941) pri prof. K. Hegedušiču in prof. O Mujadžiću ter na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1945-1948). Diplomiral je pri prof. G. A. Kosu. Slikarsko specialko je končal pri prof. G. Stupici (1948-1950), grafično specialko pa pri prof. B. Jakcu (1950-52). Do upokojitve leta 1975 je bil izredno priljubljen likovni pedagog na srednji strokovni šoli za aranžerstvo v Mariboru. Bil je dejaven v Društvu likovnih umetnikov Maribor, sodeloval na številnih slikarskih kolonijah v Sloveniji in Makedoniji ter razstavljal na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 1987, torej ob njegovi sedemdesetletnici, mu je Umetnostna galerija Maribor pripravila veliko retrospektivo. Bil je večkrat nagrajen, med drugim je leta 1988 prejel Glazerjevo nagrado za življenjsko delo.

Slikar Oton Polak pripada prvi generaciji študentov na novoustanovljene slovenske Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, kar pomeni, da se je oblikoval v času, polnem nasprotij in nerazčiščenih pojmov o vrednotah likovnega jezika.

Po odjugi v kulturni politiki, ki sledi letom Informbiroja, vzpostavi starejša generacija slikarjev, ki postanejo akademski učitelji, ponovno vez s predvojnim barvnim realizmom, katerega nosilec je bila predvsem skupina Neodvisnih. Njihov odnos do barve postane eno izmed ključnih izhodišč za problematiko povojnega slovenskega slikarstva. Problematiziranje barvnega realizma je odprlo nove možnosti in poti. Tako je barvna analiza, soodvisna od motiva, ki je reduciran na bistvene strukturne lastnosti, postala slikarska maksima Otona Polaka. Dosledna strukturna interpretacija predmetnosti ter pretehtana barvna razmerja so ob motivni tipiki klasičnega izbora (tihožitje, mestne vedute, ladje. . . ) tiste značilnosti, ki dajejo Polakovemu slikarstvu osebno noto.

Izbor podarjenih del: od Tihožitja s čebulo iz leta 1965 do skoraj povsem abstraktne kompozicije, naslikane 2003 nas popelje skozi razvoj Polakove likovne misli. V začetkih prepoznamo cézannovsko razumljeno sintezo barve, oblike ter svetlobe in senc, nato pa sledimo logični poti v smeri posploščenosti slikovne gradnje in osvobajanja barve njenih mimetičnih nalog.

Oton Polak v devetem desetletju svojega življenja nadaljuje pot izrednega kolorista, umetnika, ki transponira klasični slikarski motivni izbor v urejene, logično strukturirane in barvno bogate celote.