Dušan Mandić

Opis razstave

Mandićev samostojni nastop prinaša po tridesetih letih izključno skupinskega razstavljanja in delovanja v Irwinu znova vpogled v segment njegove zgodnje umetniške produkcije še iz obdobja samostojnega delovanja, in sicer v obliki ponovitvene reprezentacije projekta "Die Welt ist schön" iz leta 1982 v ljubljanski galeriji ŠKUC.

Dušan Mandić se je že v času študija izkazal kot zavzet raziskovalec likovnih problemov, ki izhajajo iz zgodovinske izkušnje sodobnega slikarstva, in se je poleg ukvarjanja s slikarstvom, videom in grafičnim oblikovanjem posvečal tudi teoretičnemu razmišljanju o razmerjih med umetnostjo in ideologijo ter prehajanju mej slikarskega medija. Mandić velja za prvega umetnika v slovenski umetnosti, ki je slikarstvo grafitov prenesel iz urbanega/uličnega prostora v notranji prostor. Na začetku osemdesetih let je kot eden ključnih ideologov ljubljanske subkulturne scene zaznamoval pojav neoavantgardnih gibanj kot alternative vzpostavljenemu umetnostnemu sistemu ne le z novim pristopom k sliki (nove tehnologije in fragmentiranje likovnega jezika), kot je bila dotlej pojmovana pri nas, temveč tudi s svojim prispevkom k razumevanju sodobne umetnosti v kontekstu medsebojnih družbenih procesov in postduchampovskih ter postprodukcijskih praks. Poleg tega ne moremo prezreti njegovih zaslug pri ustanovitvi skupine Irwin leta 1983, saj je imel Mandić kot njen najstarejši in najbolj izkušen član tedaj za seboj že petnajst samostojnih in petintrideset skupinskih nastopov in projektov v Ljubljani, v glavnih mestih nekdanje Jugoslavije ter v mednarodnem prostoru – v Italiji, Španiji in Avstriji.

Mandićev samostojni nastop prinaša po tridesetih letih izključno skupinskega razstavljanja in delovanja v Irwinu znova vpogled v segment njegove zgodnje umetniške produkcije še iz obdobja samostojnega delovanja, in sicer v obliki ponovitvene reprezentacije projekta "Die Welt ist schön" iz leta 1982 v ljubljanski galeriji ŠKUC. Serijo podob – intervencij na že izdelanih tipiziranih razglednicah, križev in pisem je izdelal v času enoletnega služenja vojaške obveznosti v Nišu. Na razstavi gre, kot pravi: "za predstavitev problematike, ki analizira družbeno situacijo in pozicijo subjekta (avtorja razstave) do ideološkega aparata – Jugoslovanske ljudske armade. Obenem gre za premestitev subjekta: iz pozicije, v kateri navidezno obvlada situacijo, v kateri živi in jo obenem oblikuje, v pozicijo, ko se znajde oblečen v uniformo in je od tega trenutka naprej samo kolešček v mehanizmu državnega totalitarnega stroja. "