Dušica Dražić

Opis razstave

Dušica Dražić, rezidenčna umetnica v Kulturnem centru Tobačna 001 leta 2011, predstavlja projekt utopičnega mesta prihodnosti, maketo, ki jo sestavljajo stanovanjski kompleksi, poslovne stavbe, zabaviščni centri, nakupovalna središča, parki, hoteli, šole, bolnišnice, sodišča, železniške postaje, stadion, letališče itd. , vsi elementi sodobnega mesta.

Vsem arhitekturnim objektom je skupno dejstvo, da so bili iz različnih razlogov – nefunkcionalnosti, ekonomskega ali estetskega neuspeha, tehnološke zaostalosti ali nedobičkonosnosti – porušeni. Umetnica je zbrala podatke o arhitekturnih objektih z različnih koncev sveta in na podlagi obstoječih fotografij izdelala makete novega mesta. Arhitektura preteklosti ustvarja mesto prihodnosti. Z izkušnjo dvomesečnega bivanja v kompleksu nekdanje tovarne Tobačna Ljubljana, ki naj bi postala poslovno, upravno, bivalno, kulturno in izobraževalno stičišče – Tobačna mesto, se je umetnica odločila predstaviti projekt, ki reflektira oziroma polemizira z osnovnimi premisami koncipiranja ljubljanskega novega mesta. Prenovljeni obstoječi objekti tovarne naj bi bili namenjeni predvsem kulturnim vsebinam, medtem ko naj bi novozgrajene stavbe služile bivanjskemu, poslovnemu in potrošniškemu namenu. Za Tobačno tovarno, ki je bila ustanovljena leta 1871, bi lahko rekli, da je bila mesto v mestu; med drugim je imela lasten vrtec, delavsko knjižnico, gasilce in mešani pevski zbor. Danes zapuščen tovarniški kompleks, katerega manjši del je namenjen upravnemu, še manjši pa kulturnemu središču, je eno od centralnih ljubljanskih gradbišč. Zgodovina je skoraj pozabljena, nanjo opozarja le Tobačni muzej v zgornjem prostoru KC Tobačna 001 ter obnovljene, oziroma propadajoče stavbe starega kompleksa. Centralni fokus umetničinega zanimanja so prav zapuščeni, pozabljeni in nefunkcionalni javni, ali celo zasebni prostori, medtem ko vsebinska podstat del temelji na nestalnosti, oziroma na hitro spreminjajočem se odnosu človeka do arhitekture, narave in sočloveka. Ta odnos je v nenehnem teku, dogovarjanju, redefiniranju in spreminjanju. Za umetnico je nadvse pomemben kontekst razstavnega prostora, saj uokvirja in določa specifično okolje in posledično prostor prezentacije. Novo mesto je lahko ironičen komentar na drvenje in stremljenje k ustvarjanju idealnega potrošnika, potencialnega stanovalca novega mesta v mestu ali poetičen prevod porušenih arhitektur v spomenike minljivosti oziroma epitafe napredka.