Endre Göntér. Iskanje identitete

Opis razstave

16. 9. 2010 - 6. 10. 2010 Slikar Endre Göntér je človek panonskega prostora, ki se zaveda svojih madžarskih korenin. Termin "panonski prostor&" zanj ni samo pogled v preteklost, na skupni izvor, to niso samo stoletja skupnega doživljanja in prestajanja zgodovine slovanskega, germanskega, judovskega in madžarskega naroda. Njegov značaj multikulturnosti predstavlja danes konstruktivni prispevek k iskanju identitete v kulturnem prepletanju Evrope, ki je v teh deželah prisotno že od rimskih časov, posebej pa od prihoda Madžarov v panonsko nižino v 9. stoletju. Slikarska misel Endreja Göntérja vzpostavlja most med preteklostjo in sedajostjo, je merilo za prihodnost iz skupnih vrednot preteklosti in išče novo enostnost iz razbitosti našega časa.

mag. Franc Obal

V Göntérjevih delih najdemo številne imaginarne asociacije in svojevrstne simbole, kot so magične in iluzivne prapodobe prvih naselbin v Pomurju, prazgodovinske gomile, poganska bivališča in ostanki daritvenih objektov, gnezda, jabolko, dogorevajoča nomadska ognjišča ali v tla zabit kol. Podrobneje oriše popotovanje in mitično iskanje poti madžarskega ljudstva v novo domovino, ki ga dopolni s podobami začasnih ali zapuščenih bivališč, tlečim ognjiščem in šamanskim obredjem. Slikar hodi po dolgi poti prostrane panonske zemlje svojega ljudstva, saj se postavi v vlogo nekakšnega mitičnega razlagalca te magične preteklosti. Močan atribut avtorjeve individualno izoblikovane ikonografije so ptice, predvsem štorklje in vrane, ki z leti dobivajo na pomenski teži in hkrati gradijo lasten svet izpovedne sporočilnosti. Ptice so simbol svobode in svobodnega gibanja, ki pa v avtorjevem ustvarjanju pridobijo prizvok okleščenega in negibnega bitja. To so podobe ranjenih ptic s povezanimi krili, zoglenele ali zavite v gazo, prerezane z vrvico ali včasih tudi brez kril. Sporočilnost avtorja ni parafraziranje neke idealizirane svobode, temveč zgolj vedno večja izguba lastne. Bogat je tudi njegov rastlinski svet mrtvih rokavov rek in močvirnih rož, ki s svojo svetlobo in krhkostjo prebudi melanholičen temno zelen odsev prekmurske krajine. Človeških figur ni. Človek kot tak ne šteje in ni pomemben ne na platnu in ne na papirju; vrednotijo se zgolj in samo njegova dejanja. Izvira svetlobe na slikah ne najdemo, podobno kot človeka ne…

In ravno pričujoče dejstvo, da manj pove več, ustreza avtorjevi stopnjevani in nadvse minimalistični pripovedi z dodano večplastno simbolno premeno vidnega sveta.

Tatjana Vuković