Fluidna topografija

Opis razstave

Fluidna topografija

Razstava z naslovom „Fluidna topografija“ umetnice Uršule Berlot raziskuje dinamiko in oblike magnetnih fluidov skozi spajanje/prepletanje umetniškega in znanstvenega aspekta. Zanima jo vizualno opisovanje, preučevanje lastnosti in obnašanje materije ob posegu nevidnih magnetnih sil, ki privedejo do transformacije objekta. Zgodi se dematerializacija objekta in prostora, kar aludira na nekaj neulovljivega, nevidnega.

V predhodnih projektih, kjer je kot medij ključno vlogo igrala svetloba, je bilo njeno raziskovanje usmerjeno v vizualno dojemanje skritih, nematerialnih, neulovljivih odnosov materije. V metaforičnem smislu svetloba kot nematerialni gradnik presega fizično prisotnost in asociira na subtilno zaznavanje nevidnih in ne-taktilnih razsežnosti realnega.

Uršula Berlot znanstveni imaginarij uporablja kot osnovo; prek njegove re-kontekstualizacije se spremeni dojemanje in pogled na snov. Znanstveni imaginarij je tako umeščen v umetniški kontekst, v katerem pridejo na plan estetski vidiki znanstvenih "podob&", kar zbuja v gledalcu nova vprašanja in poglede.

Materija se nam izmakne iz polja profanega, pragmatičnega in znanstvenega branja ter pridobi novo vrednost – osrednji poudarki zdaj veljalo poetičnemu in eksistencialnemu dojemanju narave. Naloga umetnosti tako ni več, da ponuja dokončne odgovore, temveč, da nenehno odpira nove poglede na naravo, nove motive in postavlja nova vprašanja.

Razstava „Fluidna topografija“ odpira dilemo, kako z vizualizacijo polja nevidnih magnetnih sil, ki sprožijo procese preoblikovanja materije, ustvariti simulaker naravnega. Svetlobno-prostorska postavitev v Peterokotnem stolpu je sestavljena iz video projekcije, dematerializiranih podob mikroskopskih posnetkov kristalizirane snovi magnetnih fluidov, ter svetlobno občutljivega objekta, ki skozi transformacijo mikro pokrajin magnetnih tekočin usmeri gledalca v ustvarjanje nove, subjektivne, mentalno ustvarjene narave.

Uršula Berlot ponovno odkriva razsežnosti dematerializacije objekta in prostora. Gre za kompleksnejši, večdimenzionalni pogled subtilnih zaznav, urejevalnih principov v naravi in naši percepciji. Prostor je ravno tako pomemben gradnik zaznavanja umetniškega dela. Gledalec ima občutek, da umetnica premišljeno spleta odnos same materije do prostora. Tak odnos do prostora implicira ukvarjanje s pozicijo gledalca: s kakšnega zornega kota bo opazoval objekt, od česar je odvisno tudi njegovo dojemanje in interpretacija le tega.

Jadranka Plut

Uršula Berlot

Jadranka Plut