Fragmenti sreče v umetnosti

Opis razstave

Sodelujoči umetniki: Joni Zakonjšek, Igor Škafar, Tina Mauko, Meta Krese, Milan Golob, Franc Novinc, Stojan Kerbler, Aldo Kumar. Ali je sploh še mogoče misliti in zaznati srečo v sodobni likovni umetnosti, v svetu strahu in negotovosti? Je sreča še prisotna, je že izginila, se pojavlja ali bledi, razkriva svojo podobo ali jo prekriva z drugimi, aktualnejšimi in predvsem bolj dramatičnimi temami in vsebinami?

Kje je torej skrita sreča v likovni umetnosti, se sploh hoče pokazati navzven in ali jo je potrebno odkrivati, se krepko potruditi, da jo vidimo in spoznamo? Ali je v času in prostoru, v katerem živimo, smiselno poiskati, zaznati in predstaviti preproste podobe sreče ali srečne podobe brez vsakršnih konotacij? Brez konotacij ironije, sarkazma, groteske, parodije, cinizma, skratka novodobne dramatičnosti, pogosto povezane s trenutnimi družbeno-političnimi vsebinami, ujetimi v neizprosen, celo nori ples potrošniške družbe, ki skozi strast nakupovanja išče srečo. Ko se sreča pojavlja in razvija skozi nenehna nasprotja, je nekakšen konstrukt in deluje kot izrazito subjektivno spoznanje in občutenje.

Sreča je nenehno spreminjajoča se skozi čas in prostor, skozi vsa obdobja zgodovine. Ali kot je zapisal pisatelj Denis Diderot: "Teorija sreče vedno pripoveduje samo zgodbe tistih, ki te ustvarjajo. " Sreča ni nekaj, kar je mogoče najti, pridobiti ali kadarkoli doseči. Ustvariti se morajo pogoji in prave razmere za njen nastanek. Tudi njena smer ni popolnoma določena, saj lahko privre iz notranjosti ali pa je rezultat zunanjih vzgibov. Toda verjetno sta prav ljubezen in ustvarjanje za človekovo srečo najbolj bistvenega pomena, saj omogočata komunikacijo z ljudmi, z naravo in s samim seboj. Aktivnost in pozitivno mišljenje, veselje in razumevanje, potrpežljivost in še marsikaj lepega človeku omogočajo, da se poveže z drugimi ljudmi in različnimi projekti, ki presegajo običajne danosti ali pa so preprosto potrebni, vsakdanje lepi in čisti. Takrat se pojavi in deluje sreča, sreča kot kombinacija notranjih in zunanjih dejavnikov. Ljudje smo večplastni, večravninski, veččutni sistemi, smo telesno-čutni subjekti, prostori vznikanja neskončne različnosti razumov in čustev, v katerih je umetnost del umevanja in čutenja. In v umetnosti se sreča pojavlja kot fragment, tisti delček lepega, ki je oživel tudi na naši razstavi Fragmenti sreče v umetnosti v Mestni galeriji Ljubljana in za katerega je vredno ustvarjati in živeti.