Gal Kirn in Niloufar Tajeri

Opis razstave

RAZSTAVA | Gal Kirn in Niloufar Tajeri | Misliti spomenik urbanim vstajam

Foto: "Work in progress: monument to riots"; Petrova Gora, Vojin Bakić, 1981; Conical Intersect, Gordon Matta-Clark, 1975

V zadnjih petdesetih letih smo priča intenzifikaciji urbanih vstaj, ki vnašajo veliko nelagodja v obči politični in medijski diskurz. Nemiri ali izgredi, kakor jih imenujejo v medijih, so predstavljeni s spektakularnimi podobami nasilja: goreči avtomobili, spopadi s policijo, plenjenje trgovin in gmotna škoda. Kot pove že samo ime, so izgredniki ljudje, ki naj ne bi znali misliti, še manj pa komunicirati politično. Ključno je zgolj dejstvo njihovega (ne)jezika, nasilja. Skozi to prizmo se urbane vstaje izkažejo za lahek plen moraliziranja in kriminalizacije, ki ne prihaja zgolj s strani represivnega aparata države (policije), kot bi pričakovali, ampak tudi s strani državnih intelektualcev in mnenjskih voditeljev, ki v urbanih izgredih vidijo le impotentno jezo izključenih in realizacijo potrošniških želja s plenjenjem.

Razstava Misliti spomenik urbanim vstajam je bila sprva zamišljena predvsem kot konceptualna vaja, ki skuša razumeti globljo vzročno in zgodovinsko naravo urbanih vstaj, ki so se pojavile v ZDA v šestdesetih letih in se potem intenzivirale od osemdesetih let do danes tudi v Evropi, predvsem v osrčjih bivših imperijev Velike Britanije in Francije. Ob tej časovno-prostorski sopostavitvi postane jasneje, da imamo opravka z izredno podobnimi značilnostmi, ki so povezane tako z začetkom konca industrijske družbe in krizo kapitalistične akumulacije kot z zelo jasnim ciljem oblastnih tehnik. Cilj je kontrola tistih, ki jih je Marx nekoč označil kot »odvečno populacijo«, tj. tistih, ki so ekonomsko izključeni (predvsem mladi in brezposelni), medtem ko se v vsakodnevnem življenju srečujejo s povečano ravnijo policijske kontrole, represije in institucionalnega rasizma. Vse to se pojavlja v segregiranih urbanih predelih, getih, revnih predmestjih . . . Urbane vstaje, o katerih govori ta razstava, vnašajo v družbo radikalni disenz, ki destablizira vse glavne svetinje kapitalistične države: monopol nasilja, privatno lastnino in spoštovanje reda. Urbane vstaje imajo tudi v politični teoriji »prekarni« status, saj veljajo za kratkoročne in predvsem destruktivne pojave, ki v svet ne prinašajo zahtev oziroma želje po drugačni organiziranosti. Zato danes tendenca oblasti ni več, da bi te pojave vsaj razumela, temveč jih le še kaznuje in še globlje izključi.

Medtem ko se je akademski diskurz vsaj od poznih šestdesetih let dalje bolj poglobljeno spoprijemal z analizo vzrokov za vstaje na posameznih geografskih in zgodovinskih lokacijah ter tako skušal prispevati h globljemu razumevanju vstaj, pa je večinoma ostajal zaprt v akademsko literaturo. Ta razstava ima za cilj predstaviti srečanje zgodovine urbanih vstaj z zgodovino izbranih radikalnih spomenikov – spomeniških strategij, ki so v prejšnjem stoletju vpeljale nove formalne prijeme za predstavitev novih tem, kot so na primer proletariat, mednarodna revolucija ter vprašanje periferije in izključenih skupin. Takoj se pojavi vprašanje: zakaj bi se skušali spominjati nečesa, kar v družbo vnaša disenz, ki družbo pravzaprav ruši? Ne le da urbane vstaje revnih predmestij do sedaj empirično še niso dobile spomenika, tu naletimo na globlji epistemološki problem spomina na sam disenz. Ali ni ključni cilj spomenika in spominjanja grajenje kolektivne zavesti, ki naj bi doprinesla k strpnejšemu in bolj spravnemu življenju? A če vzamemo urbane vstaje resno kot vnašanje preloma in disenza, ki ima potencialne detonacijske učinke na revolucionarna gibanja in drugačno prihodnost, moramo hkrati postaviti tudi vprašanje (ne)mogočega spomina nanje. Tej razstavi gre za premislek spomina, ki prelamlja s prevladujočimi miselnimi shemami in spektakularizacijami nasilja.

Kakšen naj bi bil torej spomenik urbani vstaji? Izhodiščna teza razstave je, da mora forma spomenika zaobjeti, misliti, »reprezentirati«, priti blizu sami formi vstaje. Skromen prispevek k mišljenju »disenzualnega spomenika disenzu« ali prelomnega spomenika prelomu tako namesto podajanja stabilnosti in konsenza, ki naj bi le predstavil neko marginalizirano skupino na marginaliziranem kraju, raje išče strategije, ki gradijo živeči arhiv, ki intervenira v sedanjost. Na kakšen način je mogoče narediti mehanizme izkoriščanja in izključevanja vidnejše in na kakšen način je mogoče celo sprožiti solidarnost med tako nevidnimi skupinami na tako različnih krajih? To so nekatera od osrednjih vprašanj tega raziskovalnega in umetniškega projekta.

___________________

Gal Kirn je trenutno raziskovalec (affiliate fellow) na inštitutu ICI-Berlin. Na Univerzi v Novi Gorici je opravil doktorat iz politične filozofije. V rodni Ljubljani je bil član kolektiva Delavsko-punkerska univerza (2003–2008), zatem raziskovalec na Jan van Eyck Academie v Maastrichtu (2008–2009), raziskovalec (research fellow) na Institute of Cultural Inquiry Berlin (2010-2012), raziskovalec (fellow) na Akademie Solitude in postdoktorski štipendist (postdoctoral fellow) sklada Humboldt Foundation v Berlinu (2013–2016). Je sourednik knjig Encountering Althusser (Bloomsbury, 2012, s Petom Thomasom, Saro Farris in Katjo Diefenbach) in Yugoslav Black Wave Cinema and its Transgressive Moments (JvE Academie, 2012, z Dubravko Sekulić in Žigom Testenom). Njegova knjiga Partizanski prelomi in protislovja tržnega socializma v Jugoslaviji je izšla pri založbi Sophia (v slovenščini).

Niloufar Tajeri predava na Katedri za arhitekturno oblikovanje Inštituta za arhitekturno oblikovanje, umetnost in teorijo (EKuT) na Karlsruhe Institute of Technology. Trenutno piše doktorsko disertacijo na Katedri za arhitekturno teorijo in je raziskovalka (fellow) na oddelku za arhitekturo Akademije Schloss Solitude. Delala je kot urednica in vodja projektov pri berlinski reviji za arhitekturo ARCH+ (2013) in amsterdamski Volume Magazine (2007–2008). Več projektov s področja založništva in oblikovanja razstav je izpeljala v sodelovanju z oblikovalsko agencijo onlab (2010–2015). Med letoma 2008 in 2009 je delala kot asistentka projekta pri več mednarodnih kulturnih projektih Dubai Culture and Arts Authority. Med študijem na Univerzi v Karlsruheju je delala kot arhitektka in načrtovalka za Aga Khna Trust v Heratu in Kabulu v Afganistanu.

03. november 2016 — 27. november 2016