Goran Đorđević: Kopije 1979-1985

Opis razstave

Razstava "Proti umetnosti. Goran Đorđević: kopije 1979–1985" je skupni projekt Gorana Đorđevića in skupine kustosov, ki dela iz njegovega opusa predstavljajo v dveh različnih razstavnih oblikah: rekonstrukciji in sodobni instalaciji. Z drugimi besedami, sama postavitev razstave je osmišljena kot kombinacija principa rekonstrukcije originalnih postavitev (tj. aranžmaja objektov) in principa sodobne instalacije.

Goran Đorđević je na umetniški sceni aktiven od srede sedemdesetih kot eden protagonistov t. i. "analitične linije" beograjskega konceptualizma. Od leta 1979 se je posvečal izključno projektom kopiranja, ki jih je izvajal vse do leta 1985, ko je prenehal z avtorskim delom na področju umetnosti. Čeprav so bila številna dela iz Đorđevićevega kopističnega opusa razstavljena na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, razen nekaterih izjem niso pritegnila pozornosti lokalnih kritikov, prav tako pa niso bila uvrščena v zgodovinske preglede umetnosti tega obdobja.

Razlogi za nesprejemljivost njegovega opusa so številni in jih je treba iskati v ohranjanju osnovnih postulatov umetniškega delovanja in smisla umetnosti. Proizvodnje kopij ikonskih izvirnikov moderne umetnosti, razmnoževanja ničvrednih amaterskih slik ali upodabljanja kopij na kič-reprodukcijah v tradicionalnih parametrih umetniške kreativnosti, povezane s pojmi izvirnosti, unikatnosti, izraznosti in avtorstva, ni mogoče enostavno pojasniti. Po drugi strani pa Đorđevićeve umetniške geste ni bilo mogoče uvrstiti niti v eno od trendovskih smeri s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let, s katerimi je operirala tedanja likovna kritika (npr. nova umetniška praksa, slikarstvo nove podobe itn. ). Iz današnje perspektive je jasno, da gre za projekt, ki se je gibal po liniji mišljenja, mišljenje pa se lahko primerja z newyorškim kopističnim apropriacionizmom, ki se je pojavil simultano in katerega glavni protagonisti so bili Sherrie Levine, Mike Bidlo, Richard Prince in drugi. Toda Đorđević je glede na ta trend samosvoj po tem, ker je kopijo razglasil za »pomembnejšo od izvirnika«, in ker je kopiranje razumel kot »držo proti umetnosti« – držo, ki institucijo umetnosti anarhistično poganja v nesmisel, vključno z lastno govorno pozicijo »umetnika«, ki deluje znotraj sistema umetnosti. Đorđevićev kopizem je kategorijo kopije emancipatorno razširil izven vseh do tedaj osvojenih meja in ji dodal moč, da "pripoveduje neko drugo zgodbo" glede na tisto, ki jo pripoveduje sam izvirnik.

Razstava Proti umetnosti. Goran Đorđević: kopije 1979–1985 je skupni projekt Gorana Đorđevića in skupine kustosov, ki dela iz njegovega opusa predstavljajo v dveh različnih razstavnih oblikah: rekonstrukciji in sodobni instalaciji. Z drugimi besedami, sama postavitev razstave je osmišljena kot kombinacija principa rekonstrukcije originalnih postavitev (tj. aranžmaja objektov) in principa sodobne instalacije, ki pomeni spremembo konteksta in pomena ter ustvarja nove aranžmaje in razmerja.