Hili Greenfeld

Opis razstave

Hili Greenfeld Hili poizkuša s pomočjo poustvarjanja relikvij, grobov in oltarjev ozavestiti nezmožnost zajemanja in razumevanja časa, dimenzije, do katere lahko pristopamo samo posredno – z obujanjem spominov, pripovedovanjem zgodb, izvajanjem ritualov ter hranjenjem predmetov, ki kažejo sledi preteklosti. V svoji praksi, ki povezuje slike, skulpture, in ready-made objekte, oblikuje okolja, v katerih se odvijajo rituali.

Najpomembnejši dogodki v življenju človeka, kot so rojstvo, poroka in smrt, so univerzalni in so bili vedno zastopani tudi v umetnosti. Mnogi izmed njih so zavezani ritualom, ki so v svojem bistvu performativni. Ne glede na to, ali izhajajo iz religije ali iz kulture, predstavljajo ponovno izvedbo obreda, tako kot je bil ta v zgodovini izveden prvič, in posledično predstavljajo vez med sedanjostjo in preteklostjo. Hili Greenfeld (1981, Nahariya) je pred tremi meseci v Izraelu s partnerjem sklenila neortodoksno zakonsko zvezo, kakršne država Izrael ne priznava. Na dan odprtja razstave bo s svojim partnerjem izvedla civilni poročni obred, ki pa bo zakonsko veljaven tudi v njeni deželi. Za umetnico je ljubljanska poroka performativno dejanje, s katerim se bo njena prva poroka z več sto svati spremenila v performans.

Hili Greenfeld poizkuša s pomočjo poustvarjanja relikvij, grobov in oltarjev ozavestiti nezmožnost zajemanja in razumevanja časa, dimenzije, do katere lahko pristopamo samo posredno – z obujanjem spominov, pripovedovanjem zgodb, izvajanjem ritualov ter hranjenjem predmetov, ki kažejo sledi preteklosti. V svoji praksi, ki povezuje slike, skulpture, in ready-made objekte, oblikuje okolja, v katerih se odvijajo rituali. Za izhodišče tokratnega projekta ji služi poznosrednjeveška freska z motivom Mrtvaškega plesa iz hrastoveljske cerkve sv. Trojice. Ta prikazuje sprevod, v katerem se proti izkopanemu grobu pomikajo predstavniki vseh slojev tedanje družbe, vsak v paru s smrtjo v podobi okostnjaka. Greenfeldova izdela enajst slik z liki, ki jih vzame iz izvirnika (od papeža, prek kralja in kraljice do meščana, berača in otroka), vendar vsakemu namesto okostnjaka doda lasten simbol smrti. Njen predstavnica smrti je figura s klaviaturo in je nastala na podlagi risbe, ki jo je naslikal šestleten otrok. Fant je bil umetnici zelo blizu in je umrl v mladosti. Enajstdelni poliptih ohranja vizualno kontinuiteto iz izvirnika, in sicer z barvnimi trakovi in ritmičnim nizanjem figur, ki gledalca vabijo, naj se udeleži sekvenc postanka-premika proti drugemu elementu postavitve, ki ga predstavljajo trije loki, ter naprej skoznje. Loki so postavljeni kot oltarji. Njihova dekoracija delno izvira iz simbolov na freskah v cerkvi sv. Trojice, hkrati pa so v maniri Greenfeldove prekriti s sintetično travo, prebarvani z grafitarskimi spreji in okrašeni z magdalenicami, eno najprepoznavnejših metafor za čutno izkušnjo, ki nepričakovano odklene vrata do spomina na pozabljeno preteklost. Zadnji lok ni namenjen prehajanju, saj je zamišljen kot »Trash the dress« oltar. V njem bo namreč visela umetničina poročna obleka, ki jo ta namerava po izvedbi civilnega obreda v Ljubljani obdelati s pigmenti in materiali, kot so soli, lepila in umetni mah.

Projekt sodi v sklop rezidenčnih izmenjav, ki smo jih vzpostavili z različnimi rezidenčnimi centri med drugim tudi z Izraelskim centrom za digitalno umetnost Holon v Izraelu, neprofitnim galerijskim in produkcijskim prostorom.