Ibro Hasanović

Opis razstave

Spomin mora nekdo dobiti, imeti, prijeti v roko in poslati v svet. Obvarovati ga mora pred politiko, pozabo, moralo, pred ideologijo, zgodovino, nagostjo informacij in celo pred kolektivizacijo. A da bi ga ohranil, ga mora deliti z javnostjo.

Leta 1993 so nastajali spomini Ibra Hasanovića. Da bi se ohranili, je nastala fotografija s podobo sedmih otrok. Stojijo pred stavbo in na njej je podoba mostarskega mostu, del kolektivne zavesti našega prostora. Dvojni spomin. Otrok za fotoaparatom je soustvaril podobo na stavbi in jo po dvajsetih letih poustvaril v galerijskem prostoru. Kot takrat, ko je v Ljubljani začasno stanoval prvič, Hasanović znova s čopičem zajema zidno barvo. Spomine z gesto umetniškega zamaha, s tistim, kar danes najbolje pozna, ukrade pozabi. Kot srednjeveški bard osebno zgodbo zapoje občestvu, razlika je le v tem, da je namesto pesmi tu podoba. V razstavni prostor vdre tudi intimna videoprojekcija otroških iger v snegu. Ob Brueglovih podobah iger iz šestnajstega stoletja se ne sprašujemo, kaj so počeli upodobljenci, kadar se niso igrali. Kratek, skrbno urejen izsek iz video pisma Hasanovićevega očeta, takšna vprašanja sproža. Neizbežna slutnja ne zamegli pogleda na delček realnosti, ki se lahko odvije kjerkoli in kadarkoli. Na drugi steni sta dve fotografiji odraslih, ki so dvakrat pozirali za fotografijo. Medtem so zamenjali le vloge. Enkrat je uniformo oblekel eden, drugič drugi. Uniforma in letnica so namigi realnosti, naslov in ponovitev, zanka v ustvarjanju igre. V prvem planu je situacija, pozicija petih upodobljencev brez poskusov ustvarjanja 'nadzgodbe'. Situacija je igra s podobo iz družinskega albuma. Pripoved portretirancev je gledalcu neznana, pa vendar dovolj nazorna, da želi s kančkom očesa videti oziroma vedeti zgodbo. Interpretacija osebnega spomina preide v sfero kolektivnega, a igra umetnika dopusti individualne interpretacije.