ILUSTRATORJI NA B/R/EGU

Opis razstave

ILUSTRATORJI NA B/R/EGU Pridobljeno s prevodom

Nekoč so povprašali angleškega vrtnarja, ali jim zaupa skrivnost, kako vzgojiti urejeno angleško trato. »Kosite dvakrat tedensko,« jim je odvrnil, »kakšnih tristo, štiristo let. « Ta anekdota dobro ilustrira pomen tradicije. Slovenska ilustracija ima že dolgo tradicijo. Tudi če pojem razumemo v najožjem pomenu besede, ji lahko sledimo dobrih sto let v preteklost. V tem času so ilustracijo z raznolikimi avtorskimi načini sooblikovali vrhunski slikarji in slikarke. Vedno mlajši rodovi so jo negovali in nadgrajevali z novimi ustvarjalnimi prijemi, tehnikami in tehnologijami. Aktualni pregledi produkcije vsakokrat odpirajo številne nove poti. A navkljub optimističnemu pogledu se moramo zavedati tudi krhkosti in občutljivosti te likovne panoge. Saj se tudi urejen in cvetoč vrt prav kmalu posuši, če nanj za kratek čas pozabimo. Zato predstavitev redne produkcije članov Sekcije ilustratorjev pri ZDSLU kaže prizadevanja, da se ilustraciji vsakič znova odreja zasluženo mesto v prostoru kulture.

Aktualna predstavitev poudarja ilustracijo v najožjem smislu: razstavljena dela so nastala na podlagi (literarnih) besedil. Ilustracija besedilo osvetli, a je hkrati več kot le drugačen pogled na zapisano. Aleš Sedmak ugotavlja, da je namen ilustracije pojasniti in obrazložiti ter razvozlati zgodbo, pesem ali pisano informacijo, jo opremiti z vizualno predstavitvijo nečesa, kar je opisano v besedilu. Učinek dobre ilustracije je trojen: je okras, razlaga in interpretacija besedila. ^[1] Gre torej za sodelovanje, za tesen, vzajemen in harmoničen odnos, v katerega mora ilustrator vložiti veliko preudarnosti, likovnega talenta in trdega dela. Kajti če se ilustrator pretesno drži besedila, ilustraciji manjka življenja. Če si pri interpretaciji jemlje preveč svobode, utegne besedilo preglasiti. Najti pravo sozvočje med besedo in podobo, narediti verodostojno in besedilu zvesto, a vendar sočno in živo upodobitev, je bistvo umetnosti ilustracije.

Točko, kjer se razmerje uravnoteži, kjer ima likovni prevod dodano vrednost, je treba pretehtati vsakič znova. Na to precej vpliva tudi vrsta besedila. Tehnične ilustracije, denimo, imajo svoje značilne omejitve, medtem ko literarna besedila likovnim interpretacijam omogočajo več avtorske svobode. Ko ilustratorji in ilustratorke v likovni jezik prevajajo zapisane informacije, zgodbe in čustva, jih nadgrajujejo z značilnimi avtorskimi potezami: z gostobesedno ali stilizirano risbo, z občutkom za detajl ali monumentalno podajanje, z ekspresivnimi poudarki ali barvno harmonijo, s karikiranjem ali abstrakcijo. Kadar se v spoju besedila in slike izrazi slogovna sorodnost dveh ustvarjalnih duš – pisca in ilustratorja –, se izpovedna moč celote okrepi. V tem smislu so zanimive avtorske slikanice, saj se pisec in likovnik tu združita v eno osebo.

Knjižna ilustracija je torej tesno povezana z literaturo, a njena pot je odvisna tudi od razvoja drugih strok, kot so grafično oblikovanje, založništvo in periodični tisk, v primeru otroške in mladinske literature pa tudi pedagoška znanost in mladinska psihologija. Čeprav knjižna ilustracija ni omejena le na otroško in mladinsko literaturo, le-ta predstavlja njen večji delež. Ilustracija ima zato tudi pomembno povratno vlogo pri motivaciji za branje, pri učenju in vzgoji, zlasti pa pri razvijanju likovnega dojemanja najmlajših generacij – toliko bolj v časih, ko je likovna vzgoja precej izrinjena iz šolskega kurikuluma.

Ilustracija je torej širok, mnogokrat izmuzljiv pojem. Čeprav je med najbolj razširjenimi likovnimi zvrstmi, je hkrati (ali morda prav zato) potisnjena na obrobje visoke umetnosti. A če marsikatero zgodovinsko umetnino lahko beremo kot ilustracijo nekega minulega časa, tudi ilustracijo, izolirano od upodobljene zgodbe in postavljeno v kontekst razstave, lahko dojemamo kot samostojno in samozadostno umetniško delo. Kadar ilustracijo oddvojimo od besedila, imamo možnost precej bolj temeljito preučiti njeno likovno vrednost. Prav tako na razstavi ilustracij lahko odpiramo vprašanja o odnosu med originalom in tiskano reprodukcijo.

Zato imajo redne razstave originalnih ilustracij smisel in čar. Različne slikarske, risarske, grafične, kiparske in mešane tehnike ter raznoliki avtorski prijemi nam ob takih priložnostih razkrijejo, kako globoko je ilustracija zakoreninjena v slovenski likovni umetnosti, kako široko razprostira svoje ustvarjalne veje in kako sočni so njeni plodovi.

Monika Ivančič Fajfar

[1] Aleš Sedmak, predsednik ZDSLU: Predgovor, 11. slovenski bienale ilustracije, katalog razstave, urednica Nina Pirnat - Spahić, Cankarjev dom, Ljubljana, 2014

Bricelj Suzi, Cerjak Mojca, Čadež Vesna, Čeligoj Andreja, Čoh Zdenko, Gregorič Andreja, Hančič Miha, Janežič Adriano, Lovak Darja, Majcen Irena, Maraž Ana, Muc Dušan, Peklar Andreja, Potočnik J. Aleksander, Prelog Marija, Rus Gašper, Spacal Alenka, Stanič Ivan, Vidrgar Alenka

Monika Ivančič Fajfar