Ivan Zorman (1889-1969)

Opis razstave

Ivan Zorman (1889−1969) - Založnik, mecen, umetnostni kritik in ravnatelj

Ivan Zorman je bil direktor Narodne galerije celih dvaintrideset let. Njegovo funkcijo v vsem tem obdobju označujejo ubesedenja: predsednik Društva Narodna galerija (1918−1929), upravnik zbirk Narodne galerije (do 1936), ravnatelj Narodne galerije (do 1945) in še enkrat ravnatelj Narodne galerije (1946−1950), kajti ob zadnji nastavitvi kljub nazivu, ki je enak onemu iz predhodnega obdobja, njegov status ni bil identičen. Navidez nepomembne razlike dobijo globlji pomen ob pogledu od blizu. Označujejo njegove vzpone in padce v naravnost romaneskni biografiji, v kateri sta se Zormanovo javno delovanje in njegovo osebno življenje tesno prepletla v trpko dramo.

Kolebanje pri izbiri študija med medicino, pravom, likovno akademijo, politehniko in še čim bi za osemnajstletnika ne bilo nič nenavadnega, če bi se po boemski učni dobi utiril na poti k cilju, ki osmišlja eksistenco. Zormanova edina stalnica je bila ljubezen do umetnosti in usoda mu je naklonila, da je svoje življenje lahko osmislil v Narodni galeriji. Imel se je za Freigeista, ki se ni hotel vezati ne na levo ne na desno. Vedno si je pridržal izvzet položaj nevezanega človeka, ki je negoval kritičen odnos in razdaljo do vsega okoli sebe ter tako hkrati vse tudi relativiziral. Bil je človek improvizacije, trenutka, navdiha, hitre in preudarne sodbe, ironije in ciničnega dovtipa, sijajen začetnik in nekoliko slabši nadaljevalec. Takšno se izkaže njegovo spogledovanje s slikarstvom in ne nazadnje tudi s kritiko. Tako kot v njegovih risbah in slikah najdemo nesporno potrditev nadarjenosti, v kritiki najdemo sijajne domislice in pronicljive karakterizacije umetnikov in njihovih del, vendar se ne seštejejo v resen opus. Njegovo slikarstvo in njegov kritiški okus sta temeljila na impresionistični tradiciji in njenih poganjkih v devetdesetih letih, ki so dajali osnovo tudi école de Paris v dvajsetih že v odklonu od povojnega rappel à l'ordre, poziva k redu, z institucionalizacijo generacije fauvistov.

Legende in miti so se spletali okoli Zormanove trajanovske darežljivosti, svetovljanske velikopoteznosti, praktične iznajdljivosti in predvsem uspešnosti pri ženskah. Kot študent je delal v radikalnih študentskih organizacijah, celo Preporodovci so ga šteli za svojega, urejal in opremljal je študentski reviji Svobodna misel in Omladina ter vodil njuni založbi. Organiziral je študentsko kuhinjo, nekaterim svojim študentskim kolegom je omogočal študij in subvencioniral študentski tisk. Med prvo svetovno vojno je uspešno vodil družinsko podjetje in denar vlagal v odkup rokopisov strokovne in beletristične literature, urejal, opremljal in tiskal knjige, poplačal Jakopičev dolg za paviljon leta 1915, postal pomemben deležnik Slovenskega gledališča in Narodne galerije leta 1918, bil član Slovenske matice, Tiskovne zadruge itd. Njegovo življenje v dvajsetih letih je prispodoba osvoboditve in podrejanja, bajnih tržnih špekulacij in borznih zlomov, socialnega prepada med uživaško, razvratno, drogirano buržoazijo in bedo ljudskih množic, iz katerega so rasli totalitarni režimi in sta se ta dva svetova tako bizarno srečala v kabaretu.

Narodna galerija je bila njegov svet, kraj v katerem je vedno ostajalo vsaj nekaj, zaradi česar se je bilo vredno vračati, edina stalnica v njegovem življenju, edino podjetje, kjer ni bil samo zraven, temveč se je čutil poklicanega in izvoljenega. Bil je človek na pravem mestu o pravem času. Naletel je na Izidorja Cankarja, prav takšnega človeka, ki je imel vse tisto, česar je manjkalo Zormanu, in mu marsičesa, kar je Zorman imel, ni bilo treba imeti. V spopadu dveh nečimrnosti je šibkejši podlegel, a zato ne gre omalovaževati njegovega prispevka v oblikovanju Narodne galerije kot ustanove v njenem pionirskem obdobju. Zorman je odigral svojo zgodovinsko vlogo pionirja, in če bi se stvari drugače zasukale, zgodovina Narodne galerije ne bi bila bistveno drugačna, kakor je. Ustanovi je vtisnil trajen pečat. Ureditev prostorov stalne zbirke se še danes ravna po njegovi zasnovi.

. : Gradivo za novinarje (ZIP) :.

Avtor razstave in besedil
Andrej Smrekar

Grafična podoba in postavitev razstave
Ranko Novak

Konservatorska priprava gradiva
Tina Buh

Eksponate so posodili ali omogočili reprodukcijo
Arhiv Republike Slovenije, Galerija Božidar Jakac, Moderna galerija, Narodna in univerzitetna knjižnica, Narodni muzej Slovenije,
Slovanska knjižnica, prof. Miha Šengelaja in dr. Miha Trampuž

Razstavo je podprlo
Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS

11. april–10. junij 2012
Galerija Narodni dom
Cankarjeva 20
1000 Ljubljana