Jaka Babnik: Pigmalion

Opis razstave

Vsak izmed predstavljenih predmetov oziroma fotografij nosi zelo specifično simbolno vrednost, ki jo je mogoče prepoznati izključno v odnosu do njegovega konteksta; najsi gre za Tacitovo Germanijo, votivne podobe iz cerkve Matere božje na Brinjevi gori, zlato olimpijsko kolajno Tine Maze, silikonski prsni vsadek, referendumsko volilno skrinjico iz leta 1990 ali le droben del berlinskega zidu, če naštejemo le nekatere izmed njih, ki so predstavljeni na razstavi Pigmalion.

Mit o mladem kiparju Pigmalionu in Galateji, ki ga prebiramo v vrsticah desete pesnitve Ovidovih Metamorfoz, je mogoče razumeti kot simbolno os najnovejšega razstavnega projekta umetnika Jake Babnika. Univerzalne družbene teme, obravnavane v mitu, so vsekakor ustrezne za različne načine obdelav, ki jih je bil deležen skozi literaturo, slikarstvo, kiparstvo in popularno kulturo.

Že v samem izhodišču je treba poudariti, da pričujoči razstavni projekt vsekakor ni direktna apropriacija mita, temveč ta služi kot »ozadje«, ki poskuša tako na vsebinski kot na formalni ravni spodbuditi razmislek o razmerju, ki vselej nastaja med izbranim predmetom, fotografsko podobo in prostorom. Če vzamemo v ozir, da se pričujoči mit konča z reprezentacijo stanja popolne zadovoljitve, torej brezkompromisno utemeljitvijo in končnim udejanjenjem Pigmalionovega razmerja z njegovo lastno kreacijo – Galatejo, je Babnikov najnovejši projekt prek simbola mita mogoče razumeti kot neposredno kritiko, ki analizira prisotnost razmerij in mehanizmov v procesu vzpostavljanja in uveljavljanja vrednot sodobne družbe.

Nihče izmed nas ne more ponovno doseči stopnje nedolžnosti, se osvoboditi teorij in simbolnih vrednosti, ki oplajajo stvarnost našega vsakdana, vsekakor pa jih lahko preizprašujemo in vrednotimo. Zato je v tem kontekstu zagotovo ključen izbor predmetov, ki jih Babnik obravnava, ali skozi njihovo dejansko pojavnost ali skozi fotografsko podobo. Vsak izmed predstavljenih predmetov oziroma fotografij nosi zelo specifično simbolno vrednost, ki jo je mogoče prepoznati izključno v odnosu do njegovega konteksta; najsi gre za Tacitovo Germanijo, votivne podobe iz cerkve Matere božje na Brinjevi gori, zlato olimpijsko kolajno Tine Maze, silikonski prsni vsadek, referendumsko volilno skrinjico iz leta 1990 ali le droben del berlinskega zidu, če naštejemo le nekatere izmed njih, ki so predstavljeni na razstavi. Na ta način Babnik ne obravnava izključno fizične pojavnosti predmeta, temveč predvsem njegovo simbolno vrednost, ki je »vpisana« vanj zaradi uveljavljenih družbenih kanonov.

Predstavljeni predmeti in fotografije poleg svoje likovne vrednosti v prvi vrsti reprezentirajo različna časovna obdobja, različne geopolitične prostore, različne družbene strukture in razmerja moči, ki se vzpostavljajo med njimi. Babnik vseskozi vzpostavlja razmerje med tistim, čemur je gledalec priča na likovni ravni, in simbolnim pomenom predmeta. Rdeča nit predstavljenih predmetov in fotografskih podob torej ni tematski koncept razstave, ne njen formalni vidik, temveč to, da vsak izmed predstavljenih predmetov bodisi s svojo likovno bodisi s simbolno vrednostjo izraža element stanja popolne zadovoljitve, to pa je vselej mogoče prepoznati izključno v odnosu do gledalčeve oziroma kolektivne družbene izkušnje tega istega predmeta.

Komplement vseh teh elementov je vsekakor treba videti tudi v kontekstu širšega razumevanja avtorjevega umetniškega raziskovanja – v razčlenjevanju oziroma natančni analizi umetniškega dela ter njegove reprezentacije in odnosa do gledalca. Jaka Babnik poskuša delovati znotraj sistema, ki ga preučuje, zaradi česar mehanizmi in strukture sistema vedno postanejo tudi sestavni del umetnikovega jezika. Če temu dodamo še avtorjevo zavedanje, da je oblika likovnega jezika vselej le izraz notranje vsebine in da si zaradi tega iz oblike ne smemo ustvarjati »božanstva«, se razstavni projekt zdi dosleden premislek o vlogi sodobne fotografske podobe in trpka kritika vrednot sodobne družbe.

—Tevž Logar