Janko Orač: Neskončna potovanja

Opis razstave

V njem Orač s karakterno potezo in z zanj značilnimi barvami, v prepletu silne notranje eruptivne slikarske sile, podkrepljene z nenehnim teoretičnim študijem, gradi oseben slikarski arhipelag, v katerem ves čas, brez velikih pretresov in rezov, spremljamo rahle spremembe in razvoj stilne transformacije. V širšem pomenu in s pomočjo avtorjevih znakovnih ideogramov lahko osnovni motivni smoter Oračevega slikarstva pogojno še vedno lociramo v polje upodabljanja krajine (na to često nakazujejo tudi naslovi del), a le na način paradigmatične metafore. Krajina namreč pri Oraču, kljub občasnim mimetičnim referencam predmetnega, že dolgo ni zgolj in samo upodabljanje robnih prostorov, temveč ponotranjeno stanje duha, ki seže tako v kompleksnost časa v prostoru kot prostora v času, pri tem pa ves čas zaobjema osnovna ontološka vprašanja…. . «
»…. Koncept slovenjegraške postavitve, ki je logično nadaljevanje razstave Plastenja v Dolenjskem muzeju, lahko strnemo v označbo pogled na mikrokozmos makrokozmosa, pri čemer z mikrokozmosom mislim na čutno razumska spoznanja narave, ki jih Orač črpa iz svoje podzavestne zakladnice naravnih podob in jih upodablja kot notranji odmev, ki se, tudi fizično na razstavi, na koncu izteče v vprašanja o razsežnostih prostora in časa…. «

Kustos razstave Goran Milovanović

(odlomek je iz teksta v razstavnem katalogu »Janko Orač. Potovanja v večnost«, ki je izšel ob razstavi v KGLU)