Karl Vouk 2005-SLIKE OBJEKTI BILDER OBJEKTE 2010

Opis razstave

Iz besedila v katalogu: »V cikle zaokroženi opus koroškega slikarja Karla Vouka se kaže kot mrežasta struktura in mapiranje okruškov časa, kot labirint asociativnega polja zgodovinskega spomina v vseobsegajočem časovnem loku od zore civilizacij do danes, s slutnjo prihodnosti. V ospredju je semiološka struktura vizualnega jezika, saj s skrajno reduciranim motivom preizkuša meje optične formulacije izgovorjene besede in ideje, t. j. sporočila, ki ga simbolizira. Karl Vouk je prepričan, da besede in slike le hkrati strukturirajo svet. Njegovo predstavo o včerajšnjem, današnjem in jutrišnjem svetu zastopa »logos«, orodje pa je slej ko prej jezik. Beseda se izteče v sliko v enaki meri kot se slika izteče v besedo. Slika se izrisuje z robno risbo domišljijske predstave, ki jo vzpostavlja beseda zgodovinskega vira ali spomina. Vpisuje se v matriko mentalnega polja, opredeljenega z (vizualnim) jezikom, ki je forma brez vsebine, pravzaprav je forma njena edina vsebina, ki rojeva pomene. Vouk tenkočutno vzpostavlja korespondenco z zgodovinskim spominom in išče teksturo, pri kateri se »forma« in »bit« zlijeta v nedeljivo celoto. Karl Vouk iz svoje umetnosti izganja tisto, kar po klasičnih definicijah opredeljuje umetnost kot tako: metaforo. Interkontekstualnost ga ne zanima, zanima ga pojav na sebi, in logo-tip, ki ga zastopa. Včasih je to le zapisana (naslikana?) beseda, ki se spogleduje s svojim ironičnim ideološkim pomenom in jasno berljivim dialektičnim pomenskim nasprotjem.

Neposredne pobude za tematsko zaključene nize slik, ki so v Voukovem ateljeju sistematično nastale v zadnjih petih letih, se navezujejo na izhodišče, ki ga je narekovalo stvarno javno naročilo za oblikovanje znamenja v krožišču slovenjgraške obvoznice v neposredni bližini lokacije starodavne nekropole, grobišča rimske naselbine Colatio.

Pomemben del razstave je serija političnih triptihov, ki angažirano komentirajo koroško družbeno stvarnost, zlasti v odnosu do narodne manjšine in njenih pravic, je Vouk z veliko mero duhovite ironije s parafrazo Wittgensteina, da so »meje (koroškega) sveta identične mejam našega jezika« še enkrat spretno pokazal, da s čustveno prizadetim ilustriranjem ne zmoremo izpostaviti srži stanja stvari, predstavimo ga lahko le z jukstapozicijo simbolov in lingvistično vizualno izreko. Banalno realnost je mogoče razgaliti s poenostavljanjem problema na simbolično-retorični ravni, s strukturno zasnovo, ki je reducirana na bistveno. Recikliranje stvarnosti v emblematično formo »logosa« skuša rešiti nelagodje brezbrižnega spomina na subjektivni ravni, na ravni podobe.

Kratka biografija: Karl Vouk je bil rojen 1958 v Celovcu. Študiral je arhitekturo na Tehnični univerzi in na Akademiji za likovne umetnosti na Dunaju. Diplomiral je leta 1986 v razredu prof. Peichla. Živi in ustvarja v Rinkolah pri Pliberku na avstrijskem Koroškem.