Keiko Miyazaki

Opis razstave

Večmedijska postavitev v Celju živeče japonske umetnice Keiko Miyazaki (1978) skozi osebno zgodbo prikazuje kompleksno prepletanje niti ljubezni in intimnih odnosov, vzpostavljanje partnerstva in družine v zahtevnih pogojih sodobnega potrošništva ter družbo, ki časti večno mladost in lepoto.Razstava v Galeriji Vžigalica je poimenovana po osrednjem umetniškem delu Ljubezen ne plačuje najemnine, ki je istočasno streznitveni klic partnerju v finančni stiski. Animacija prikazuje par z nakupovalnima vrečkama na glavah, ujet v neskončnem poganjanju kolesa za glodavce, sestavljenega iz položnic. Na temo diktata finančnih in vsakodnevnih obveznosti umetnica predstavlja tudi vrsto drugih del, ki prikazujejo začarani krog kroničnega pomanjkanja denarja in časa ter posledične izčrpanosti zaradi dela. Intimno dinamiko partnerskega odnosa v takšnih okoliščinah utelešajo 3D-tiskane miniature parov v različnih pozah, prav tako z nakupovalnimi vrečkami na glavah, ki so umeščene na bele podstavke. Velikostni kontrast med figuricami in njihovimi podstavki spominja na ljudi na vrhu stolpnice, ki se sicer zdijo sproščeni in zatopljeni v intimen telesni dialog, hkrati pa je nenehno prisoten občutek, da so na robu prepada in da je njihova zastrta vizija sveta omejena na življenjske probleme potrošnika. Z vrzeljo med željami in ekonomsko realnostjo je zaznamovan tudi drugi vsebinski poudarek razstave: zavedanje o bežnosti mladosti v kontekstu sodobnih družbenih norm, povezanih s staranjem. V delu Quadragenarian umetnica v upočasnjeni projekciji z agresivnim odkimavanjem z obraza otresa masko proti gubam, grotesknost prizora pa dodatno potencira črtna koda na njenem licu. Ob pridušenih zvokih Ravelovega Boléra spremljamo dialog Keiko z materjo – o njeni mladosti, staranju in o odnosu z možem v zakonu, ki je bil rezultat dogovorjene poroke. Repetitivni ritem mojstrovine, ki jo je Maurice Ravel zložil pri 53 letih pod vplivom svoje hitro napredujoče demence, je umetnica izbrala za podlago pogovoru, da bi poudarila ponavljajoče se vzorce pričakovanj in projekcij materine generacije, nepripravljene na prilagajanje novim časom. Razstavo zaokroža instalacija, ki izpostavlja neizprosnost in neizogibnost staranja. Medtem ko iz peščene ure brez dna na tla galerije polzi pesek, kar simbolno nakazuje odtekanje življenja, prostor napolnjujejo fluorescentne podobe starajočih se teles in obrazov. Staranje prebivalstva je ena najaktualnejših družbeno-političnih tem. Skozi razstavo nam jo razgali tudi Keiko Miyazaki in se ob tem loteva rastočega trenda staromrzništva, ki ga sama vse bolj občuti. V neoliberalnih pogojih najemništva in potrošništva umetnica opozarja na eksistencialno negotovost in časovno stisko, s katero se lahko poistoveti večina pripadnikov njene generacije. Kot je dejal Willem de Kooning: »Težava z revščino je, da zasede ves tvoj čas. «SPREMLJEVALNI DOGODKI:15. in 24. 4. 2025 ob 17. 00Vodstvo po razstavi z umetnico Keiko Miyazaki in kustosom Janijem Pirnatom. 10. 4. 2025 ob 20. 00Premiera koreografskega performansa Antologija krika II: Twister, ki ga bosta izvedliplesalki in performerki Urška Centa in Kristýna Peldová iz Kolektiva NEST. S ponovitvami:11. 4. 2025 in 5. 5. 2025 ob 20. 0015. 4. 2025 ob 18. 30Pričujoča razstava je prilagoditev umetničine samostojne razstave v Galeriji sodobne umetnosti v Celju.