Ko gesta postane dogodek

Opis razstave

V sklopu razstave se predstavljajo: Anna Artaker, Nika Autor, Renate Bertlmann, Katharina Cibulka, Lana Čmajčanin, Magdalena Frey, Anna Jermolaewa, Roberta Lima, Polonca Lovšin, Dorit Margreiter, Ursula Mayer, Marjetica Potrč, Constanze Ruhm, Maruša Sagadin, Maja Smrekar, The Golden Pixel Cooperative.Če se izrazimo z besedami Diane Elam, je namen razstave razviti novo slovnico za »solidarnost brez razloga«, ki upošteva mnogoterost in raznolikost. In na kaj bi se lahko opirala ta nova slovnica? Kako bi bilo mogoče oblikovati ta novi koncept solidarnosti »brez razloga«? V delu sociologa Heinza Bude najdemo dragocene predloge, ki se implicitno odražajo v okviru razstave. Bude izhaja iz predpostavke, da v današnjem času solidarnosti ni več mogoče doseči z razrednim bojem ali z delitvijo dela, temveč tako, da se posameznik zave lastne ranljivosti. Seveda ranljivost ni omejena zgolj na ljudi. Kot šibkost ali moč zaznamuje celoten planet in vse njegove oblike življenja, kar novemu konceptu solidarnosti podeljuje skoraj univerzalno razsežnost. Za Budeja torej »solidarnost brez razloga« pomeni tako globalni kot tudi individualni izziv, v katerega se moramo podati brez prevpraševanja zanesljivosti tovrstnega načela. Lahko nam razkrije pot do novih oblik sobivanja, zaznamovanih s skrbjo za drugega in medsebojno pomočjo.Umetnice se v okviru razstave soočijo s tem tveganjem in se sprašujejo, ali in pod kakšnimi pogoji posamezna gesta prekine na videz naraven potek stvari in kako lahko posledično ta gesta postane dogodek oziroma povezovalna sila med ljudmi.Šestnajst večglasnih, kritičnih, konstruktivnih in domiselnih glasov ustvarja feministični besednjak, ki zajema strategije, oblike delovanja in utopične pristope, s pomočjo katerih je mogoče na novo misliti kolektivno akcijo, sodelovanje, solidarnost in skupni obstoj.Arhitekturo razstave je zasnovala Dorit Margreiter, temelji pa na prostorskem konceptu filma Constanze Ruhm »Biseri brez vrvice«, ki razstavo spremlja tudi kot napovednik. Gre za umetniško gesto, predlog, ki kot met kocke prakso razstavljanja opredeli kot kolektivno prakso, v kateri umetniki in umetnice, gledalci in gledalke ter kuratorji in kuratorke presežejo začasnost neposrednih srečanj ter skupaj preizkušajo različne oblike povezovanja in trajnega, neprekinjenega angažmaja, v osrčju katerega se nahajajo razlike in divergence.