Lala Raščić

Opis razstave

V rezidenčnem centru KC Tobačna 001 gostimo umetnico Lalo Raščić, ki živi in dela v Zagrebu, Sarajevu in New Orleansu. S projektom Zla Zemlja v katerem se prepletata vizualno in narativno, raziskuje pogled človeka na Zemljo v novih pogojih vizualnosti. V razstavnem prostoru je oblikovala kompleksno avtopoetično stvaritev, sestavljeno iz heterogenih elementov: videa, objekta ter tipografskih del, ki tvorijo dele modularnega projekta in predstavlja fragment njenega raziskovanja.

Konvencionalni pogled je pred antropocenom (termin zaznamuje najnovejšo geološko dobo, ki se je začela z globalnimi posledicami človeškega delovanja na Zemljin ekosistem) temeljil na linearni perspektivi. Ta je bila osnovana na vzpostavitvi namišljenega mirujočega gledalca in horizonta. Naš pogled pa je vedno bolj vertikalen. V mnogočem spominja na koncept univerzalnega božjega pogleda. Z razvojem tehnološko naprednih medijev, ki posredujejo oddaljene prizore in spreminjajo svet v nepregledno množico podob, se namreč zdi, kot da se je pogled skozi teleskop, objektiv kamere ali s satelita razširil na vseprisotno navzočnost. Pogled, ki ga zrcali sedanji trenutek, ni več enoten, temveč postaja razpršen, posreden ter nestabilen in nenazadnje človeka v elektronsko nadzorovanem svetu iz enkratnega in neponovljivega subjekta spreminja v objekt – v skupek podatkov, posredovanih skozi različne medije. Ta pogled umetnica opredeljuje kot »oddaljeno perspektivo«, perspektivo brez subjekta-gledalca, perspektivo premeščene optike.

Raščićeva je v razstavnem prostoru oblikovala kompleksno avtopoetično stvaritev, sestavljeno iz heterogenih elementov: videa, objekta ter tipografskih del, ki tvorijo dele modularnega projekta in predstavlja fragment njenega raziskovanja. Stekleni objekt sestoji iz več plasti, na katere je z zlatom naslikala idealizirano gorsko pokrajino. Medtem ko umetnica v liričnem branju ponuja asociacije na legendo o Zlatorogu, kajti gre za upodobitev gora v Julijskih Alpah z razgledom na Triglav, uporabi motiv zavoljo nezmožnosti določanja horizonta – gore zakrivajo obzorje in na ta način destabilizirajo pogled. Stekleni objekt s svojo slojevitostjo opozarja na plasti metapodatkov, hkrati pa sproži prekrivanje podob in posledično popačenje originalne slike. K poigravanju s perspektivo pripomorejo še odsevi besed na stenah razstavnega prostora. Ti dodatno razpršijo pogled. Gre za ključne besede, ki predstavljajo faze njenega razmišljanja in raziskovanja optike brez subjekta ter perceptivnega zasuka z »oddaljeno perspektivo, kot ga na primer omogoča uvajanje drona ter selfie-sticka.

Skozi geografijo Zemlje, ki je prenesena v abstrahirane vrednosti, Lala Raščić tematizira nestabilnost vida, ki je posledica vzpona vertikalne (oddaljene) perspektive in rezultat množične produkcije podob. Gre za razvoj, ki vodi k transformaciji naših kognitivnih sposobnosti in v avtomatiziranje miselnih procesov na način, kot to počne Google.