Lee Nevo

Opis razstave

V KC Tobačna 001 se odpira razstava "Neuradni urad za odstranitev upornih moralnih vprašanj" rezidenčne umetnice Lee Nevo. S slavnim stavkom "Medij je sporočilo. " je teoretik Marshall McLuhan sredstvo postavil za centralno točko naše kulture in nas primoral, da si ogledamo medij, ki ga uporablja izraelska umetnica. Delo Lee Nevo (1984, Jeruzalem), osnovano na sestavljanju raznorodnih predmetov, formalno nadaljuje linijo individualnih umetniških praks, ki segajo do Duchampa in Picassa, in jih prepoznavamo pod skupno oznako objets trouvés.

Nevo predmete natančno obdeluje, združuje z industrijsko izdelanimi artikli ter jih predstavlja v obliki objektov, videoposnetkov in risb. Artefakte z močno optično in simbolno sporočilnostjo razvija v smeri sopostavljanja materialov ambivalentnih lastnosti, na primer trdo – mehko, ostro – topo ali organsko – anorgansko, hkrati pa izrablja njihove izvorne pomenske odtenke. Prizorišča svojih postavitev zasnuje kot psihične in fizične prostore, ki spominjajo na pisarne, urade, ordinacije ali čakalnice. Avtorica ne ustvarja lepih del, ki bi gledalca zadovoljila s svojo estetsko razsežnostjo. Prav nasprotno, njene sobe, nekakšne Wunderkammern, so prvenstveno uporabljene za evociranje stanj, ki se pogosto nanašajo na zelo subjektivne izkušnje ali predstave in kljub primesem humorja nosijo zlovešč predznak.

S projektom "Neuradni urad za odstranitev upornih moralnih vprašanj" umetnica vsebinsko odpira problematiko človekove narave in njenega razmerje do (represivne) avtoritete. Parametra, kot konstitutivna elementa etičnega statusa dela, prestavljata instalacijo v sfero človekovega notranjega doživljanja. Gre za upodobitev psihičnega prostora, nekakšno maketo misli, z omogočanjem fizičnega gibanja gledalca znotraj imaginarnih polj, pa vzpostavlja njegovo aktivno vlogo.

Lee Nevo svoja dela ustvarja za lepljivo tvarino človeškega nezavednega, in sicer iz vsakdanjih in uporabnih predmetov, ki s predelavo dobivajo nove in nepričakovane aspekte. Njen svet je svet Unheimlicha, kjer so vsi prepoznavni elementi spremenjeni, prestavljeni in pretirani do tiste mere, ko lahko začnejo resonirati z našim občutjem nelagodja. S tem razpira naravo umetniškega dela polju eksistencialističnega razmisleka; v njenih »sobah«, namenjenih tako odtujenemu sodobnemu subjektu kot tudi izolaciji individuuma, se namreč zlahka zamislimo nad bolečino eksistence.