Magnum prvič: Obraz časa

Opis razstave

Slovenski javnosti letošnje poletje prvič obširneje predstavljamo agencijo Magnum, najprestižnejšo fotografsko agencijo na svetu, ki velja za fotografski mit 20. stoletja ter vedno znova navdihuje nove generacije fotografov.

Celoten projekt, ki ga v Galeriji Jakopič prirejamo v okviru festivala Fotonični trenutki – Mesec fotografije 2012, slovenski in tuji javnosti predstavlja tako vsebino same razstave Magnum prvič ter posamezne avtorje, kot tudi pomen fotoreportaže v luči razvoja družbe vse od ustanovitve agencije Magnum leta 1947.

Magnum prvič: Obraz časa je skupinska razstava fotografov agencije Magnum, s katero se je agencija v petdesetih letih prvič predstavila izven Francije in ohranja prvoten izbor, izgled in kakovost originalnih srebroželatinastih vintage fotografij. Do nedavnega je za prvo skupinsko predstavitev Magnumovih fotografov veljala razstava, ki jo je Fritz Gruber kuriral za kölnski sejem Photokina leta 1956 … vse do spektakularnega odkritja leta 2006.

Razstava Obraz časa je bila med junijem 1955 in februarjem 1956 predstavljena v petih avstrijskih mestih – v Innsbrucku, na Dunaju, v Bregenzu, v graškem Joanneumu ter v Linzu. Od tu se je 17. februarja vrnila v francoski kulturni institut v Innsbrucku in v njihovi kleti utonila v varno pozabo za natanko pol stoletja. Leta 2006 so to vrhunsko zbirko originalnih vintage fotografij ponovno odkrili, restavrirali ter razstavili na Dunaju.

Izbor razstave Magnum prvič (Magnum's First) vključuje 83 originalnih črno-belih vintage fotografij svetovno priznanih fotografov, med njimi tudi ustanoviteljev Magnuma, to so: Robert Capa, Marc Riboud, Werner Bischof, Henri Cartier-Bresson, Ernst Haas, Erich Lessing, Jean Marquis in fotografinja Inge Morath.

Razstava ne pomeni le presežka, ki navdušuje poznavalce fotografije zaradi svoje slogovne in tehnične kvalitete ter ohranjenosti fotografij, temveč prinaša tudi izjemno zanimive zgodbe, ki so jih v svojih fotoreportažah obravnavali posamezni fotografi. Tako fotografije Henrija Cartier-Bressona uprizarjajo zadnje dni življenja velikega indijskega voditelja Gandija in njegov pogreb. Ernst Haasje avtor fotoreportaže o snemanju monumentalnega filmskega epa Howarda Hawksa Dežela faraonov iz leta 1955. Pristne podobe londonske družbe zgodnjih 50. let prinaša serija fotografij Avstrijke Inge Morath, medtem ko je francoski fotograf Marc Riboud v vrvežu dalmatinskih uličic med drugim ujel prenašanje velikega Titovega portreta. Morda najbolj znani fotoreporter vseh časov, Robert Capa, je za prvo Magnumovo razstavo prispeval tri fotografije baskovske pokrajine, najbolj eksotične pa so podobe fotografskega dnevnika Wernerja Bischofa iz Peruja, Čileja, Japonske, Kambodže . . . Dva od treh še živečih avtorjev (poleg Ribouda) – Erich Lessing in Jean Marquis – sta na razstavi predstavljena znova s podobami iz nam bližnje okolice – prvi s fotografijami dunajskih otrok in drugi z vedutami z Madžarske.

O AGENCIJI MAGNUM
Magnum, ustanovljen dve leti po koncu 2. svetovne vojne, je zasnovalo 5 predanih fotoreporterjev (Robert Capa (1913-1954), David Seymour (1911-1956), George Rodger (1908-1995), Henri-Cartier Bresson (1908-2004) in William Vandivert (1912-1989)), ki jih je zaznamoval apokaliptični čas in so se zavedali velike moči medija, s katerim so beležili dogodke na svojih poteh. Ljudi so želeli prikazovati v njihovem dejanskem okolju in stanju. Verjeli so v reportažno fotografijo kot medij, ki ozavešča, izobražuje in s tem prispeva k izboljšanju sveta, odklanjali so senzacionalizem in zagovarjali nadnacionalnost, ki je agenciji že od samega začetka omogočala oddaljitev od nacionalnih in ideoloških kalupov, ki povzročajo svetovne morije. »Fotografski humanizem« torej, ki je zaznamoval svetovno zgodovino fotografije in postavil temelje fotoreportaži, brez katere si vsakdanjih podob preteklega in sedanjega časa ni mogoče predstavljati.
V začetku je bila agencija Magnum ekskluziven klub, omejen na največ deset članov. Do današnjih dni se je krog fotografov, ki jim podeljujejo članstvo vsaki dve leti, razširil in v 55 letih svojega delovanja številnim najboljšim fotoreporterjem omogočal delo na vseh koncih sveta ter tako odločilno zaznamoval vizualni kolektivni spomin in vedenje o prebivalcih naše civilizacije.