Maja Smrekar

Opis razstave

Številni naravoslovni muzeji po svetu so v precepu, kako prilagoditi prikaz svojih zbirk novim smernicam in gibanjem. Ni naključje, da v času, ko se v javnosti krešejo mnenja med zagovorniki in nasprotniki dioram, pri čemer prvi menijo, da so tako ogrožene kot živali in ekosistemi, ki jih prikazujejo, drugi pa jih imajo za preživelo propagandno orodje imperialističnih sil, projekt Optična motnja Maje Smrekar oživlja prav obliko diorame.Nekaj neverjetno upornega je tej v iznajdbi iz začetka devetnajstega stoletja, ki se umešča na presečišče likovnega in gledališkega ter naznanja izum kinematografije. Nemara je razlog za njeno vztrajnost kontroverznost med pridušenim nasiljem, ki je bilo potrebno za njen nastanek, in izobraževalno funkcijo. Čeprav etimologija termina pomeni »videti skozi«, diorama prikazuje prostor, v katerem se znanstvena dognanja zlijejo s svetom fantazije in fikcije.Izhodišče za projekt je fotografija iz arhiva umetnice, ki prikazuje lovca na konju pred domačo hišo. Postavitev se drži načel diorame tako v združevanju različnih materialov, med katere nujno sodi taksidermija, kot tudi v razvrstitvi objektov v več planov pred dvodimenzionalno kuliso. Predvsem pa v udejanjanju konzerviranje idilične prezentacije živega v njegovem naravnem habitatu. Tu pa se referenčne točke končajo, saj Maja Smrekar zavrača konvencionalnost. Prav nasprotno, zgradi paradoksalen prostor, v katerem nič ni tako, kot je videti na prvi pogled. Ne poigrava se samo z iluzijo tridimenzionalnosti, ko iz fotografije izvzame podobo konjenika in psa in ju premesti v realen prostor ter ju hkrati zameji z ogrado, ki izhaja iz hišne balkonske ograje. V ogrado prav tako postavi nagačenega jelena, zamrznjenega v trenutku izražanja njegove največje moči. Za diorame je namreč značilno, da ne vključujejo postaranih ali deformiranih živali, temveč praviloma odrasle samce, ki predstavljajo esenco svoje vrste in prikrito aludirajo na hierarhični red oziroma človekovo podreditev narave. Vendar Majin jelen ni celovit in ne svoboden. Projekcija želje lovca in psa, ta sila narave, v boju s katero bi si utrdila nadvlado, je celo nemočna, z rogovi ujeta v ograjo. Lovcu in psu ostane kot trofeja le dom, tipska hiša iz 80. let, ki pa jo je družina v času tranzicije izgubila. Umetnica iluzijo idile nadalje razgrajuje z elementom snega in svetlobo stroboskopa, ki se periodično vklapljata in izklapljata ter razgaljata njeno začasnost.V igri kontrapunktov optičnih in mimetičnih iluzij razširjene prostorskosti fotografske podobe, oblasti in nemoči, idile in nasilja, Optična motnja učinkuje kot melanholična in kritična kontemplacija sodobnosti s pomočjo relikvij preteklosti. Čeprav izhaja iz umetničinega intimnega spomina, je vpleta v sodobno družbeno-politično stvarnost in razkriva mehanizme, po katerih ta deluje.