Marc Riboud: Čuječi popotnik. Zavedni fotograf.

Opis razstave

Marc Riboud (1923–2016), fotograf francoskega rodu in svetovnega slovesa, je kot član agencije Magnum Photos dolga leta deloval kot fotoreporter, vzporedno pa snoval svoj avtorski opus, ki je nastajal predvsem na njegovih neverjetno številnih potovanjih po vsem svetu.

Marc Riboud se je v zgodovino fotografije zapisal z nekaterimi ikoničnimi podobami in v času nastanka edinstvenimi fotografskimi popotovanji v dežele na Daljnem vzhodu, fotografom poprej nedostopne. Od Zazouja, igrivega pleskarja Eifflovega stolpa, do mlade ameriške aktivistke, ki je v protestu proti vojni v Vietnamu pred bajonete pušk stopila s cvetom v roki, prek portretov svetovnih voditeljev v odločilnih zgodovinskih trenutkih, do brezimnih posameznikov, ki jih je Riboudovo čuječe oko opazilo in z empatijo, a pogosto z lucidno humorno noto zapisalo na fotografski film – vse to so fotografske podobe, ki so se zapisale v naš kolektivni spomin in jih razstavljajo ter hranijo najpomembnejše galerije in muzeji sveta. Vsi pomembni ilustrirani časopisi so objavili katero njegovih fotoreportaž. Marc Riboud je bil eden zgodnjih članov agencije Magnum Photos – četudi se je leta 1979 odločil za samostojno pot, je ostal zvest predvsem skupnim idejam Magnumovih ustanoviteljev, ki so ga leta 1953 sprejeli medse na način, ki mu je pri fotografskem delu dopuščal dovolj prostora za razvijanje lastnega avtorskega izraza.

Ravno avtorski pristop in fotografov čuječ odnos do trenutka na poti želi izpostaviti izbor 212 fotografij, pripravljen posebej za Galerijo Jakopič, v katerem je več kot tretjina vintage fotografij iz družinske zapuščine dveh Marcovih otrok. V združevanju fotografskega poklica in želje po potovanjih prek meja znanih teritorijev je Riboud namreč uspel vzpostaviti svoj lastni počasen potovalni tempo, ki mu je omogočal, da se je sproti odločal, kam ga bo pot vodila, in si vedno jemal dovolj časa za občutenje sveta okoli sebe. V tem se je ne le ostrilo njegovo fotografsko oko, temveč oblikoval tudi njegov značaj in način videnja sveta.

Razstava uvodoma postavlja Riboudovo delo v srednje- in vzhodnoevropski kontekst z razširjeno predstavitvijo njegovega dela v Jugoslaviji in na Češkoslovaškem od petdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja – ne z namenom vzpostavljati razlike v interpretaciji moči fotografskega medija glede na regionalne okvire, temveč, ravno nasprotno, pokazati avtorjevo odliko, izstopiti iz svojega zahodnjaškega načina gledanja. Njegova pot proti vzhodu in jugu našega planeta, ki ji sledi izbor razstave prek Riboudovih najljubših azijskih in afriških držav, postavlja običajne razmisleke o fotožurnalizmu v drugačno luč, predvsem vprašanje o pogledu na »drugega« skozi fotografijo – na drobne radosti njegovega življenja, kulturne posebnosti, za gledalca kuriozne vsakdanjosti, ki jih Riboud brez eksotiziranja beleži kot občutljiv posameznik, ki se moči svojega medija dobro zaveda.

Razstavo je kurirala Marija Skočir v tesnem sodelovanju s kuratorko Riboudovega arhiva Lorène Durret in Marcovo ženo Catherine Riboud. V založbi Galerije Jakopič je izšel vodnik z dvajsetimi Riboudovimi fotografijami, razstava pa se povezuje s hkratno prodajno razstavo v Galeriji Fotografiji. Spremlja jo program, ki ga Galerija Jakopič v skladu s svojim v fotografijo usmerjenim poslanstvom pripravlja v želji, da bi velike svetovne dosežke v zgodovini fotografije razumeli ne kot ikone, ki jih je treba občudovati in se jim čuditi, temveč kot zabrisovalce meja, hierarhij in razlik, ki so, če v sebi nosijo pravo izrazno moč, sposobni presegati časovne in geografske okvire; fotografiji kot najbolj demokratičnemu in heterogenemu mediju pa dati možnost, da skozi vizualna branja narekuje drugačne poti v sodobni ustvarjalnosti in širši družbi.