Marjan Pogačnik

Opis razstave

Marjan Pogačnik - v Galeriji Prešernovih nagrajencev

Iz kroga Prešernovih nagrajencev Galerija Prešernovih nagrajencev tokrat predstavlja Marjana Pogačnika. 68 grafičnih listov iz zbirk kranjskih muzejev in Narodne galerije predstavlja razvojni lok Pogačnikovega opusa od prvega lesoreza, do zadnjih listov reliefne barvne jedkanice. Uvod v predstavitev opusa je ponazoritev Pogačnikovega ustvarjalnega procesa in tehnične distinkcije grafičnega tiska. Razstavo spremlja video.

Marjan Pogačnik je bil izjemen umetnik in človek. Njegovo življenje je bilo vseskozi povezano z umetnostjo in njenimi institucijami. Kot mladenič je prihajal v Narodno galerijo, kjer je bil njegov stric Ivan Zorman ravnatelj. Z odprtimi očmi in ušesi je poslušal monsignorja Viktorja Stesko na nedeljskih vodstvih po njenih zbirkah. Spoznal je ambiciozno in heterogeno generacijo Neodvisnih in po njihovih zgledih stregel svojemu risarskemu daru. Prvo diplomo je med drugo svetovno vojno dobil pri Francetu Steletu, torej iz umetnostne zgodovine, drugo je po vojni v prvi generaciji študentov zasledoval na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani. Ko je diplomiral pri Gabrijelu Stupici, je nenadoma odložil slikarske čopiče in stopil h tiskarski preši.

Cinkovo ploščo je jedkal tako, kot nihče pred njim in svoje barvne grafike je tiskal tako, kot jih ne bo mogel nihče več po njem. Dal nam je grafiko, ki izstopa v domačem prostoru in je nezgrešljiva iz globalne perspektive. Našla je pot v antologije grafične umetnosti dvajsetega stoletja in v nekatere največje svetovne grafične zbirke zaradi svoje tehnične izjemnosti in zaradi izpovedne moči njenega poetičnega likovnega jezika. Če uporabim sintagmo likovni jezik, jo mislim pravzaprav njenem dobesednem pomenu. Vsaj zdi se kot da je Pogačnik s širokim repertoarjem piktogramov skušal pripovedovati zgodbe o svojih vtisih, občutjih, doživetjih in izkušnjah iz intimnega sveta, v katerega je le redkim bilo dovoljeno pokukati.

Vsaka grafika ima svojo zgodbo, vsaka je podnaslovljena s poetičnim naslovom, mi pa imamo srečo da ta jezik ni tako samo po sebi umeven in razumljiv, da bi ga lahko brali kot nekakšno linearno, sintaktično urejeno prozo. Deluje prej kot poezija, kot lirika v svojih najbolj redkobesednih oblikah, in jo zato doživljamo na novo in vsakokrat drugače in ob vsakem novem pogledu je polna, nasičena, bogata, ganljiva, razigrana in resna, sladka in trpka, dostojanstvena v elegantnem črno belem kontrastu in reliefnem tisku, ali razposajena v nasičenih barvah in sanjava v nežnih tonih ki skoraj ne premorejo kontrastov. Tu najdemo razlago za priljubljenost med najrazličnejšimi občinstvi in za laskave odzive tudi tako izjemnih poznavalcev in ljubiteljev umetnosti, kot je bil Federico Zeri.

Marjan Pogačnik je dobesedno živel v svoji grafiki. Tisti mali svet, ki je bil vendarle ves svet, na Teslovi 2 na ljubljanskem Mirju, obzidan z visokim zidom sosednjih hiš in vrtov je izgledal, če bi ga pogledali s ptičje perspektive, kot njegova grafika. Majhen in bogat je bil prepoln drobnih avtohtonih cvetlic, grmičev in drugih rastlin med brezami in omorikami. Hiša je bila napolnjena z umetninami vseh časov, izdelki ljudske obrti in umetnosti, z zbirkami ljudske keramike, podobic in najrazličnejših spominkov.

Marjan Pogačnik je redko zapuščal svoj svet, svoj dom. SVET je prihajal k njemu in morda je kdaj srečen odšel z grafiko, kadar sta z ženo Bogico menila, da je obiskovalec vreden lastnik njegovega dela. Ne njegovega, njunega dela, kajti brez Bogice morda noben list ne bi ugledal luči sveta in Pogačnikove nenavadne, izjemne reliefne barvne jedkanice kot tehnike danes sploh ne bi poznali. Procesni umetnostni medij je bil vedno plod kolektivnega dela in to še posebej velja za Pogačnikovo grafiko. Pogačnikova umetnost ni bila samo alkimija, temveč je alkimija lahko delovala zaradi farmacije – farmacevtske natančnosti pri pripravi plošč, sestavljanju barvnih kompozicij, nanašanju barv, predvsem pa receptur: natančnih evidenc barvnih vzorcev, zaporedij postopkov, in navodil, ki so omogočala ponovitve odtisov tudi po daljšem času. Ne bili bi daleč od resnice, če bi govorili kar o grafiki Marjana in Bogice Pogačnik.

Kakršna umetnika, takšna človeka. Svoj svet sta namenila ljudem. Vsebino svoje vile sta razdelila javnim ustanovam od Narodne galerije, Narodnega in Etnografskega muzeja, do Narodne in univerzitetne knjižnice in Arhiva Republike Slovenije. Med njimi je seveda tudi Galerija Prešernovih nagrajencev v Kranju. Z razstavo Gorenjski muzej in Narodna galerija uresničujeta voljo Marjana in Bogice Pogačnik: javnosti predstavljata njun svet, ki sta ga ustvarjala in negovala vse svoje življenje, da bi lahko uživali v njem.

Andrej Smrekar

Nosilci projekta
Gorenjski muzej, Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj, Narodna galerija

Avtor razstave in postavitve
Andrej Smrekar, Narodna galerija

Urednik kataloga
Marija Šubic

Vodja projekta
Marko Arnež, Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj

Oblikovanje tiskovin
Marko Tušek

Konservatorsko–restavratorska priprava gradiva
Tina Buh, Narodna galerija

Video
Milan Leban

Gradivo iz fondov
Gorenjskega muzeja, Galerije Prešernovih nagrajencev in Narodne galerije
Razstavo so omogočili:
Mestna občina Kranj, Gorenjska banka, Miha Trampuž

17. september 2009–21. november 2009
Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj
Glavni trg 18
4000 Kranj