Marko Batista

Opis razstave

Intermedijski umetnik Marko Batista je javnosti znan po eksperimentalnih zvočno-vizualnih performansih in instalacijah. Njegova praksa temelji na aktivni uporabi tehnologij in izdelavi avdio sistemov po metodi »naredi si sam«. Razstava "Fluidni delci vulkanskega pepela" je del več let trajajočega projekta, v katerem Marko Batista gledalca napeljuje k razmišljanju o problematiki sodobne, postfaktične družbe v odnosu do tehnološkega napredka.

S kompleksnimi postavitvami, osnovanimi na fizikalnih lastnostih različnih materij ter elektronskem zvoku, že vrsto let preučuje odnos med tehnološkimi sistemi in človeškim zaznavanjem. Doma izdelani moduli – nekakšni začasni zvočni sistemi z generatorji – namreč sproščajo energijo in na ta način spreminjajo lastnosti dodanih tekočih snovi. Pri tem procesu nastajajo zvočni signali oziroma svojevrstne zvočne pokrajine.

Razstava "Fluidni delci vulkanskega pepela" je del več let trajajočega projekta, v katerem Marko Batista gledalca napeljuje k razmišljanju o problematiki sodobne, postfaktične družbe v odnosu do tehnološkega napredka. Tehnološki sistemi niso popolni, predvidljivi, vase zaprti in zaključeni, temveč gre za nestabilne sisteme – in ravno ta točka predstavlja izhodišče Batistovega raziskovanja. Prvi del istoimenskega projekta, tj. Fluidni delci vulkanskega pepela, je bil predstavljen na razstavi »Onkraj naše oble« na 8. trienalu sodobne umetnosti – U3 v Moderni galeriji Ljubljana leta 2016. V zvočni skulpturi, sestavljeni iz modulov, so električni impulzi potovali skozi vrsto kemičnih tekočin in vulkanskega pepela ter tvorili zvočne dražljaje. S tako zasnovano postavitvijo se je umetnik osredotočal predvsem na povezavo med ustrojem materije ter molekularno stabilnostjo vesolja.

V Galeriji 001 prikazujemo drugi del projekta, ki gledalca vpeljuje v poapokaliptično okolje, v katerem tehno moduli pulzirajo le še na ravni elektro-kemijskih procesov in valovanj. Sloji vulkanskega pepela so v tej fazi uničili še zadnje oblike hibridnih bioloških entitet na Zemlji in tako so zvoki strojev poslednja stvar, ki še obstaja. Zgolj ostanki procesiranih impulzov se še širijo po razlitih kemičnih tekočinah in tvorijo spremenljiv »organizem«, odvisen od medsebojnih odnosov med električnimi in kemičnimi procesi reagentov. Tako kot dosedanje projekte je umetnik tudi tokratno delo zasnoval na podlagi premišljene razporeditve zvočnih virov po prostoru, s čimer obiskovalcu omogoča različne čutne izkušnje.