Marko Črtanec: Muze

Opis razstave

Črtančeva pozicija do lesa je enigmatična, saj les kot material izgublja svojo materialno danost, oblikovana mehkoba zanikuje pregovorno trdoto lesa in s tem tezo srednjeveških lesorezcev, ki so z oblikovalskim pristopom poudarjali trdoto in ustvarjali črtasto strukturo, kakor da je ne bi mogli ukriviti, zaobliti in zmehčati. Črtančev yin-yang se kot idejni perpetuum mobile zrcali v odnosih med materialom in formo, ki niso nikoli enoznačni. Takoj, ko hočeš nekaj označiti, določiti in zamrzniti, že zaniha drugam in s tem opozori na površnost in počasnost artikulacije zaznavanja. Virtuozni igralec medija – lesa, v njegovih tisočerih različicah in poetikah, ob postopkih struženja in tesanja sanja drugačne, paralelne svetove, polne prevratnih, igrivih domislic.

Večnamenska funkcionalnost, asociativnost in univerzalnost preproste, toda povsem avtorske inventivne forme: kuhalnica, golf palica ali kaj drugega? Valovita miza? Čokoladni bonboni ali japonske kroglice? Multiplicirana svastika ali DNK formula?

Asociativne igre, ki gledalca napotijo h globljemu premisleku, na primer o svastiki (»iz serije Levi in desni, majhni in veliki«), starodavnem verskem in okrasnem simbolu, ki ga zaradi negativne konotacije desnosučne svastike Hitlerjevega nacizma ne uporabljamo več v zahodni civilizaciji – toda v hinduizmu, budizmu in džainizmu se še danes uporablja, predvsem levosučna, ki jo povezujejo s srečo, na japonskih zemljevidih pa še danes označuje budistične templje – zanimivost, ki kaže na to, kako je nacizem na simbolni ravni povezal lastno ideologijo z globalnimi množičnimi prepričanji in kako močno delujejo simboli na človeški kolektivni nezavedni ravni. Črtančeve svastike so nanizane v obliko neskončne DNK ponazoritve, v obliko trdo valujočega rožnega venca ali abstraktno formo geometrijskih oblik. Stvar pogleda in premisleka.

Ai Weiwei, umetnik iz Pekinga, se je poigral z idejo kitajske masovne produkcije in s 1600 artizani ustvaril sto milijonov porcelanastih semen in jih posipal po tleh razstavišča v Tate Gallery v Londonu, kjer so obiskovalci lahko ležali, hodili in se dotikali teh »semen«. Kasneje so zaradi strupenega porcelanskega prahu namestitev ogradili. Črtančeve lesene kroglice izražajo popolnost posameznih preprostih oblik, ki sestavljene v množico in s svojo osnovno strukturo vzpostavljajo kompleksne, ne-ponavljajoče se forme – kot v naravi – podobnim elementom navkljub ne more ustvarjati izdelkov masovne produkcije – revni, istovetni elementi, okleščeni na dolgočasni minimum se razlikujejo od Črtančevega minimalizma, ki te vedno odpelje v stransko ulico, kjer še nisi bil in znova čutno odkriješ lepoto dotika oblike in materiala (»Se sveti kot pumpeževa rit«).

»Ali si že kdaj poskusila spati v višini mize?« reče Marko. In mize, Črtančeve muze, personificirane, oblikovno bogate, pomensko presenetljive funkcionalne stvaritve, ki tako zelo presežejo pojem mimezis, ki se zrcali v izjavi neke umetnice: "Kaj pa človek zares potrebuje, razen mize, stola in postelje?" Naključno izjavo bi lahko parafrazirali: »Kaj pa človek zares potrebuje razen ustvarjalnosti, domišljije in sle po življenju?« Po nenavadnem ciklusu postelj iz leta 2002, ki jih je Marko Črtanec naslovil Vrtovi Bjor Haremsfeld, sledi ciklus miz, nenavadnih, posebnih različic tistega, kar je veljalo od antike naprej "opredmeteni" mimesis, ki se tokrat opredmeten izmika ustaljenim tridimenzionalnim pojmom človeškega civilizacijskega obstoja.

Aleksandra Kostič

Marko Črtanec se zahvaljuje za podporo: mami Ljudmili, Vojku Kovaču, Darku Žekšu, Andreju Pohlevnu, Franciju Kavčiču, Samu Ferjančiču, Bojanu Cikaču, Marcelu Pintarju, Jaki Sovdatu, Pavlu Berniku, bratu Marijanu, sestri Anamariji ter Nini in Tobiasu.

30. december 2010 – 10. januar 2011
Odprtje: 30. december 2010 ob 20. uri
Kibela / KIBLA Maribor

KiBela je odprta vsak delovnik od 9. 00 do 22. 00, v soboto od 16. 00 do 22. 00, v nedeljo je zapr