Marko Jakše: More Freshes Meat

Opis razstave

V Galeriji Jakopič predstavljamo prek 40 del t. i. Avstralskega ciklusa Marka Jakšeta, ki so nastala na umetnikovem dvomesečnem gostovanju od 20. aprila do 20. junija 2009 v rezidenci The Art Vault v avstralskem mestu Mildura in bila razstavljena v tamkajšnji galeriji.

Marko Jakše je eden tistih, ki bi ga lahko umestili kamorkoli. Je slikar, ki kipari, je konstruktor, ki plasti, je arhitekt, ki sestavlja barve, je oblikovalec, ki gradi poteze. Zlagoma in postopoma. Je pesnik, ki spravlja verze v podobe, je pisatelj, ki sloji zgodbe. Hipno in bliskovito. V eni gesti, v enem zamahu, kot bi se odvilo življenje pred našimi očmi.

Povezati takega ustvarjalca s pradomovino slike – najstarejše podobe so iz 40. 000 let pr. n. št. – je zaokrožiti eno od zgodb, ki jih pripoveduje naša civilizacija. Avstralija, dežela aboriginov, staroselcev, ki s slikanjem razlagajo svoje življenje, je kontinent, sestavljen iz teh pripovedi.

Aborigini temu, čemur mi pravimo umetnost, rečejo življenje. Človek je živo bitje, je del narave kot vse ostalo, najsi bodi žival ali rastlina, zemlja, voda, zrak, ogenj ali kamen. In slika je povest življenja, polna simbolnih pomenov, sprejemanja zunanjega in dojemanja notranjega.

Vabilo na dvomesečno ustvarjanje, od 20. aprila do 20. junija 2009, v zibelko likovne umetnosti, je Marko Jakše udejanjil v svojem ustvarjalnem in na prvem mestu življenjskem popotovanju v rezidenci The Art Vault (Umetnostna zakladnica) v mestu Mildura (Victoria), oazi v puščavi ob njihovi največji reki Murray.

—Peter Tomaž Dobrila

Tekst
Tekst teče po beli stezi in dohiti Belega zajca.
"Kaj počneš tu," se zgrozi Beli zajec, "to je vendar steza smrti! Čim prej zavij z nje in se reši!"
Tekst jo ubere čez travnike in močvirja in na bregu reke sreča Modrega konja.
"Skoči gor," mu pomigne Modri konj. Tekst se zavihti na hrbet Modrega konja, ki se dvigne od tal in poleti. Leti globoko v temo vesolja, dokler se ne ustavi in reče: "Zdaj lahko zlezeš dol. Tu si na varnem. "
Ko se Tekst skobaca z Modrega konja, tega že ni nikjer več. Tekst pa ne more nikamor; temno in hladno je in Tekst se nima od česa odriniti. Tedaj pripluje mimo Rdeči slon.
"Kaj počneš tu, Tekst! To vendar ni svet za besede in stavke, pojdiva!"
Rdeči slon ovije rilec okrog Teksta in odpluje skozi vesolje nazaj proti prvim zvezdam. Med potjo se otrpli Tekst lomi, cefra in drobi, kmalu ga ni več, od njega ostanejo le nečitljive drobtinice, neznatnejše od črke . . .
Nekoč se Beli zajec, Modri konj in Rdeči slon srečajo. Dolgo se pogovarjajo, izčrpno si poročajo . . .
lebdeči sredi praznine
daleč od oči sveta
se svetijo v temi . . .

—Marko Jakše