Marko Modic: Peti element

Opis razstave

V Galeriji Jakopič z razstavo "Peti element" nadaljujemo začrtane programske smernice, s katerimi predstavljamo kvalitetno fotografijo, in se tokrat ponovno posvečamo slovenskemu fotografu. Marko Modic je eden pomembnejših umetnikov srednje generacije v Sloveniji, ki je v zadnjem obdobju več razstavljal v tujini kot doma.

Marka Modica v slovenskem prostoru poznamo kot enega najbolj umetniško usmerjenih fotografov srednje generacije. Fotografirati je začel kot študent na Biotehniški fakulteti; njegova umetniška iskanja so bila neločljivo povezana z dolgimi potovanji po svetu in ekstremnimi športnimi podvigi. Svojo pot v fotografiji je v osemdesetih in devetdesetih letih podčrtoval predvsem s performansi ter vse do danes tudi z likovnim in besednim izražanjem. Ustvarjal in razstavljal je tako doma kot po svetu (Ekvador, Patagonija, Kanada, ZDA …) in pripravil več kot štirideset samostojnih razstav, začenši z razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani leta 1988, kasneje pa še na številnih pomembnih prizoriščih doma in v tujini. Pri uglednih založbah so izšle njegove fotomonografije, ki se jim zdaj pridružuje tudi pregledni katalog razstave v Galeriji Jakopič; ta prinaša prek sto fotografij in fotomontaž iz različnih sklopov in obdobij. Modičev pristop k fotografiji, v katerem je pred desetletjem napravil premik od analogne k digitalni tehnologiji, ostaja vseskozi izrazito avtorski in elementaren, kar se odraža predvsem v odklanjanju računalniške obdelave in postprodukcije fotografij.

Pregledna fotografska razstava Peti element pomeni izčiščen konceptualni kuratorski izbor iz obsežnega opusa treh desetletij ustvarjanja Marka Modica. Štirje sklopi fotografij so umeščeni v cikle štirih elementov brez ozira na kronologijo njihovega nastanka. Na njihov značaj aludirajo avtorjevi oksimoroni, znotraj njih pa kroži neoprijemljivi in vseprisotni peti element, predvsem v pojavni obliki fotomontaže. Gledalca postavljajo pred izziv notranjega branja. Le redko je voda zares voda, ogenj je pogosto hladen in zrak veje le v gledalčevem občutenju določene fotografije – v njenem motivu je to morda trda kovina. Vseprisotnost petega elementa znotraj ciklov posameznih elementov, katerih strukturo vzpostavljajo večinoma »čiste« fotografije, je na prvi pogled nevidna, zlita, postavlja na laž njihovo identiteto – zaradi močnega abstrahiranja in vnaprej predvidene gradnje fotomontaž, ki v digitalni tehniki nastajajo izključno v fotografskem aparatu, se meja med čisto fotografijo in fotomontažo mestoma povsem zamegljuje – kar je hkrati tudi namen pričujoče razstave, ki želi gledalca povabiti predvsem k vpogledu v avtorjev široki imaginativni, pogosto nadrealistični svet. Avtor nam prihaja naproti s tem, da vse fotomontaže opremi z imaginarnimi naslovi, ki niso zgolj kraji, kjer je posnel fotografijo, temveč njegova intimna »poezija« – a ti pomagajo le dodatno zavozlati gordijski vozel pomenskosti njegovega sporočila. Presekati ga je mogoče le s predajo – zlomom zdravega razuma v nas, ki nam odpira vrata umetnikovega sveta, kjer ni logičnih razlag, so pa intenzivna doživetja.

Kot celostna umetnina želi razstava ponuditi vživetje v avtorjev svet, ki je abstrakten, konceptualen in asociativen; Modičev svet je ne nazadnje svet kuriozitet, pogosto svet umetniške latovščine in neberljivih sporočil. Njegovo fanatično zanimanje za vsakdanje pojave žive in nežive narave, s katerim magijo podobe išče v najbolj obskurnih podrobnostih, sproža v nas vseh elementarne občutke, da bi se zavedeli življenja okoli nas, za katero smo že davno postali brezbrižni in slepi.

—Marija Skočir