Marko Zorović: Ali v revoluciji vidiš isto kakor jaz?

Opis razstave

PREPIH | Marko Zorović: Ali v revoluciji vidiš isto kakor jaz?Kaj pomeni umetniško delovanje? Kje so meje med umetniškim in umetnikovim delovanjem? Kam se vpisuje slikarstvo kot akcija? To se zdijo stara, vendar v tem trenutku nič manj akutna vprašanja, ki jih lahko problematiziramo tudi zelo neposredno, tako lokalno kot globalno. V slovenski poreferendumski depresiji lahko samo ugotavljamo, kako se naše področje nenehno krči, predvsem v kroničnem manku družbene podpore, zaradi katerega smo čedalje bolj dovzetni za dnevnopolitične manipulacije. Na globalni ravni pa je genocid v Gazi dokončno pokazal tudi jalovost angažiranih umetniških praks, ki so skorajda povsem obnemele ob tem, ko je finančna podpora vlad in posameznikov prvega sveta preusmerila preokupacije (velike večine) socialno angažiranih umetnikov. Zdi se, da je tudi na deklarativni ravni umetnost dokončno izgubila kritje v odnosu do družbene resničnosti in da ji je kot družbenem agensu treba poiskati nov temelj.S tem se že nekaj časa ukvarja Marko Zorović v svojem odklonu od umetniškega mainstreama, tako v zavestno historični, anahronistični slikarski govorici velike maniere kot v geografski oddaljenosti v zakotnih hribčkih Goričkega, ki je v odmaknjenosti od umetniških centrov in njihovih priložnosti obenem idilično romantična in boemska ter globoko eksistenčno prekarna. Vsekakor je iskati paralele med Zorovićevim življenjem in njegovo prakso zavajajoče in morda celo kičasto, vendar gotovo prispeva k osnovnem argumentu o njegovi slikarski praksi. Ta je v svoji potezi (avto-)ironična: sloni na določenem odmiku, določeni ravni travestije zgodovinskih slogov, ki jih preigrava, vendar z vso resnostjo, majestetičnostjo in monumentalnostjo. Zorovićeva platna bi lahko bila oltarne pale s podobami telesnih kontorzij in duhovnih transformacij svetnikov, vendar se v njih telesno in duševno preobražajo delavci. Zorovićevo slikarstvo tako reinterpretira temačno formulo Arbeit macht frei, saj njegova ironija ni samo v odnosu do religioznega slikarstva manierizma in baroka, temveč tudi do socrealizma, ki je, simptomatično, prav v njih našel prvi jezik za svoje poveličevalno sporočilo. Zato morda ne preseneča, da se je Zorovićev kolorit v zadnjih letih prevesil iz rjavkastega manierizma v modrikaste odtenke Corotovega ali Courbetovega realizma. To distanco, lastno nemožnost prevajanja, zdrs sporočila evocirajo tudi njegova platna, ki so v zadnjih letih dezintegrirana: kosi, razbitine nekoč celih kompoziciji, ki se globoko in ostro zarivajo v belino galerijskega zidu.Necelost, ki jo izpričujejo njegova dela, bi lahko brali v več smeri: morda kot nemožnost neposredne aplikacije zgodovinskih bojev na naloge sedanjosti ali morda, v duhu prej omenjenih nedavnih dogodkov, nezmožnost umetnosti, posebej tiste, ki se deklarira kot angažirana, da bi se relevantno odzvala na potrebe časa. Če torej upoštevamo to redukcijo, se lahko upravičeno vprašamo, kaj potem preostane? Ostane vprašanje o možnosti akcije po skepsi in vprašanje, na čem to delovanje temelji. Vzporedno je to tudi vprašanje, kako lahko mislimo angažma v umetnosti onkraj artivizma, angažma, ki bi izhajal, prepričeval in nagovarjal iz samih umetniških sredstev. Kajti Zorović kljub ironiji zgodovinske sloge v svojih delih jemlje resno. V njih najde odprto formo, gesto, kal afektivnega angažmaja. Religiozna vznesenost baročne umetnosti se tukaj izreče kot glasen revolucionarni klic, v prostore sodobne umetnosti vnese nekaj precej redkega, tisto čustveno in intelektualno potrebo »biti del« tega. Namesto da bi to potrebo umeščala v jasno opredeljene politične narative, si Zorovićeva praksa prizadeva ustvariti entuziazem v kantovskem pomenu. Kant namreč največjega dosežka francoske revolucije ni videl v samem revolucionarnem dogodku, temveč v odzivu nanj, v navdušenju, ki ga je revolucija prižgala v srcih opazovalcev, navdušenja, ki ga ni mogoče zlahka ugasniti, tudi če revolucionarni dogodek spodleti. Zdi se, da delo Marka Zorovića nagovarja prav to skupnost entuziastičnega odziva: razbitine njegovih herojskih podob so kali entuziazma, ki jih je možno ponovno sestaviti, in sicer na mnoge načine – prav v tej skupni dejavnosti (ponovno) postajamo skupnost.Marko Zorović je bil rojen leta 1973. Po končani srednji šoli za oblikovanje in fotografijo je študiral slikarstvo na ALUO in leta 1997diplomiral pri prof. Gustavu Gnamušu. Leta 2000 je zaključil magistrski študij pri prof. Bojanu Gorencu. Prejel je študentsko Prešernovo nagrado. Poleg slikarstva se občasno ukvarja z restavriranjem, knjižno ter poljudno-znanstveno ilustracijo. Med letoma 2002 in 2005 je objavljal članke in recenzije v strokovnih in dnevnih časopisih ter razstavnih publikacijah. Marko Zorović živi in dela v Križevcih na Goričkem.22. maj 2025 — 24. avgust 2025